Morda iščem popolnost.
Izgubim se pri stvareh, kjer to ni pomembno, medtem ko mi je drugje oziroma povsod tam, kjer mi ne bi smelo biti, vseeno.
Če imam v posodi 75 belih in 150 črnih kroglic in poleg nje še en kup črnih kroglic ter vedno izvlečem po dve kroglici ter se igram po pravilih: če sta obe črni, eno dam nazaj in drugo vržem stran; če sta različni, belo dam nazaj ter črno zopet vržem stran; če sta obe beli, vržem obe stran ter dam s kupa eno črno nazaj v posodo.
Ker na koncu ostane le ena, ostane v posodi bela. Kako to vem?
Metoda oblačnega dne, kot je bil današnji in ki me je spomnil na konec poletja, pove, da lahko imam nesramno smolo in na začetku vlečem samo po par belih kroglic. Namesto dveh belih, vržem vedno nazaj eno črno kroglico. Na koncu, po sodo mnogo potegih, mi bo v posodi ostala le ena bela in vse ostale bodo črne. Ker je smola še bolj strašanska, mi sedaj uspeva vleči samo še črne kroglice (tudi tiste, ki jih vračam nazaj) in na koncu v posodi ostane ena bela kroglica. Če se zgodita črna in bela, potegnem obe in belo vrnem, zato bo ena bela vedno v posodi.
Bela kroglica bi lahko predstavljala smisel, ki bi ga, če bi imeli ogromno smolo, nekoč morda našli. Ker prej ali slej podležemo lastnemu sebi oziroma, kot pravijo, postanemo suženj samega sebe, postane iskanje smisla težje, ali celo nemogoče.
Sedaj si lahko razlagam, čemu se ljudje omamljajo. Vrže jih iz suženjskega kroga, doživljajo svojo smolo in vlečejo kroglice; čas okoli njih stoji, vendar le začasno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar