Veselje vesolja

Po mojem mnenju sem imel oziroma sem imel občutek, da sem imel, to noč najboljše sanje, čeprav sem pozabil njihovo vsebino. Grobo povzeto je šlo za neko obogateno navidezno resničnost z zavedanjem in vrednotenjem, kjer sem imel možnost odločati oziroma vplivati na to, kako se bodo stvari odvijale.

Gorje dobrote

Sanjal sem, da sem imel odprt atlas Slovenije in opazoval označene žičnice poleg Valvasorjeve koče, a pri tem nisem bil prepričan, katera žičnica je prava. V drugem prizoru sem bil v kleti te koče in ta je imela veliko garažnih vrat, izstopna točka (parkirišče) do koče je na nadmorski višini tisoč metrov, tekom poti se nahaja tudi grad in pot je kratka; vzame kvečjemu petnajst minut.

Kakorkoli, dan pred tem sem razmišljal, kaj sanjajo popolnoma slepi ljudje, torej tisti ljudje, ki so od rojstva slepi in niso oslepeli tekom odraščanja. Ti ljudje niso nikoli videli barv, poznajo le oblike, ki so jih spoznali skozi otip. Ti ljudje sanjajo praznino, sanjajo črnino, v bistvu sanjajo zgolj odstotnost vsega, saj črnine ne poznajo.

Vsekakor pa sanjajo veliko bolje, ker ne sanjajo takšnih kozlarij, zaradi katerih zjutraj preverjam resničnost (teh).

Mimohod pozornosti

Pomislil sem na tri dogodke iz preteklosti. Pomislil sem na njihovo letnico in preračunal sem, da so se zgodili sedem, štirinajst in enaindvajset let nazaj. Pri tem sem ugotovil, da so vsa ta števila večkratniki istega pravličnega števila in si odgovoril, da je to tokrat zgolj naključje.

Pomislil sem, da se vse spreminja, le jaz ostajam nespremenjen – vsaj tako to doživljam. Seveda se staram, a tega opazim. Ne opazim, ker nimam druge izbire kot, da živim s sabo. To, kar sem bil in kar bom postal, bo vedno z mano. Občasno se vprašam, če so moje dlani res moje in je med njimi in mano kvečjemu en meter. So te dlani res takšne barve kot izgledajo, ali so dejansko zelene in to zelenost moje oči vidijo drugače. Imajo te dlani res takšno površino, kot jo vidim in jo občutim s prsti druge roke, ali so dejansko zgubane in to zgubanost dojemam drugače? Ali je premik prsta dejansko premik prsta, kot ga vidim, ali se premakne nekaj drugega? Se med mojimi očmi in dlanjo res nahaja le zrak? Sem takšen, kot se vidim? Zakaj vse to doživljam povsem enako med spanjem, v sanjah, v temi?

Oziroma drugače, so ljudje dejansko ljudje; sem vsem, ki so v mojem svetu, tudi jaz v njihovem svetu. Kako velik je ta svet? Kajti v mojih sanjah so tudi ljudje — tako poznani kot nepoznani. Od kod so se vzeli ti dodatni ljudje oziroma, ali je zato torej ta svet sanj večji?

V današnjih sanjah je bil mesec maj; na albanski stojnici s hrano sem vzel bakala; izbral krajšo pot, zato zaplaval po vodi in bil kaznovan, ker pravila tekmovanja tega niso dopuščala.

Enkrat ali dvakrat letos, ko sem se zjutraj zbudil, sem si rekel, da so bile sanje enkratne, še nikoli tako dobre, še nikoli tako dramatične; večkrat pa so tako čudne in neresnične, da se zbudim in preverim dejstva. Občasno razmišljam, ali so moji spomini, spomini iz sanj ali spomini iz resničnosti; vedno pa si želim, da ne bi sanjal, saj bi tako jutro napočilo hitreje, ali da bi bil sposoben kaj iz sanj potegniti v resničnost, nekako, kajti v sanjah vidim, da sem sposoben marsičesa, naprimer slikanja na platno prav takšnih slik kot jih trenutno ustvarja umetna inteligenca. Zdi se mi vrhunsko, če bi lahko večkrat usmerjal tok sanj, v njih razmišljal ter se odločal, in zdi se mi neverjetno, da v sanjah vem, da sanjam; da v sanjah sanjam; se zbudim iz teh sanj v sanje.

Umik pobega

Zakaj razmišljam tako kot razmišljam? Namesto, da bi te dni avto na parkirišču zjutraj postavil tam, kjer je popoldne senca, ga postavim tako, da je čim dlje od stavb, ker, če bo požar te ali one stavbe, bodo lahko gasilci in drugi lažje prišli poleg (stavbe).

Nadalje mi svoje sanje povzročanjo dvome. To pomeni dvoje: vsaj deset minut po prvem bujenju mi ni jasno, kaj je res in kaj ni, ter me tako zelo vleče sanjati nazaj, da bi te dvome razčistil, zato si najbolj želim nadaljevati sanje tam, kjer sem jih prekinil, četudi sem spal več kot dovolj.

Najbolje odnesem, če se zbudim pred vstopom samega sebe v te dvome. Ocenjujem, da se mi to pripeti nekje okrog pete ure zjutraj. Ne vem več, kolikokrat še moram sam sebi reči, da je dovolj, saj me že moti, da sprejemam odločitve tudi na podlagi nočnih dogodivščin. Podnevi se prepričujem, naj na nekaj pozabim, po noči je to zopet v igri.

Takega sebe ne prenašam več.

Puščava sedanjosti

Če nastopam v sanjah in za nekoga drugega, ki v njih poda svoje opažanje ali trditev, sebi pravim, da si nečesa takega ne bi nikoli spomnil; ni to protislovje? V tej njegovi, načeloma moji, povedi me je presenetila ena beseda, ki se mi je zaradi točnosti, zadela je torej bistvo, zdela naravnost odlična; nažalost sem le in samo to pozabil. Morda, kot tudi pravijo, se ničesar od tega ni zgodilo, je le zgolj občutek, da se je.

Vrinjena dejstva

Nikoli nisem bil talentiran za kakršno koli risanje. Ne znam risati. To je poznano dejstvo, ki mi je jasno in razvidno iz tistega, kar nastane na papirju. Ni mi pa jasno, čemu pa v sanjah doživljam ravno nasproto. Tam so mi jasni vsi obrazi, slišim govorico ljudi, ki jih nikoli nisem slišal govoriti. Vendar, previdno, lahko gre zgolj za iluzijo: vrinjena dejstva. To pomeni, da vse kar vem, je zgolj to, da so bili vsi obrazi jasni. Ne morem  pa vedeti ali se kakor koli prepričati, če so res bili.

Neznana resnica

Kar pomnim, tako je zagovoto že šest let, da z novim letom pride tudi jutranje boleče grlo z napol zamašenim nosom. K sreči se v dopoldnevu dovolj opomoreta in skozi dan sploh ne izpadeta tako slabo, dejansko, kot da z njiju ni nič narobe.

Povsem zase pa so sanje. Zadnje pol leta so drugačne, iz sebe izžarevajo dejstva, ki želijo postati resnice. Zjutraj ni težko vstati, nagaja le moja zvedavost, kaj bom v njih še novega odkril. Zvedavost želi, da bi ostale oči zaprte četudi v napol spečem stanju. Menda se iz sanj da nekaj razbrati, ampak moje so postale prezapletene, sploh ne vem, kaj sem želel zvedeti. Včasih pridem v stanje, kjer se v sanjah zbujam iz zanj.

Letos ne bo celega seznama zaobljub, ampak bo sledila ena za drugo. Ko izpolnem prvo, se lahko pogovarjam o drugi, in sicer bom najprej poskušal premagati to mojo zvedavost.

Sidrišče groze

Še ne pomnim takšnih sanj, v kateri se je vitez na konju stalil v oranžno reko, ki je kot vroča lava stekla po pobočju in se nato začela strjevati. Po strjevanju pa so se na njej izrazile reže in vzorci, da je ta izgledala, kot da bi bila tlakovana. Ter da sem z razširjenimi rokami in odprtimi dlanmi, obrnjenimi proti zboru, začel „snemati“ ter je nato, ko sem jih obrnil proti sebi, iz vsake površine dlani pognalo tam deset, dvajset (proti koncu širših) poganjkov različnih velikosti (v obliki jezika), ki so odprli svoja usta ter pričeli s pripevanjem.

Ne vem, kaj naj si mislim.

Likovno ime

Tak čas oktobra je na nepokošenem travniku ležala preminula oseba. Pri sebi je imela vozniško dovoljenje in je izgledala že kot okostnjak, a ni zaudarjala. V dovoljenju je poleg njegovega imena in priimka, katera sem že pozabil, pisalo, da je bila rojena leta 1915. Oseba je bila znana po psevdonimu Martin Krpan in je vozila večje rdeče-modro motorno kolo, ki ga hrani policija v svojih kletnih prostorih, tik pod recepcijo. Videl sem ga, ko sem s kovinsko palico parkrat ob pultu udaril po tleh, nakar je v tleh nastala luknja.

Drugega dela sanj pa se ne spomnim.

Svoboda obsega

Koper, nedelja, potniški terminal, pogled na prvi pomol in iskanje odgovora, čemu naokrog toliko vlačilcev. Eden je celo „zadaj“ in ima vrv napeto v nasprotno smer vlečenja ladje, vendar se ga na spodnji fotografiji ne vidi.

Morda velika ladja nima menjalnika za vzvratno vožnjo.

Morda noče vklopiti svojega motorja zaradi prevelikih izpustov in bližnjega mesta.

Morda vzvratno ne more krmariti.

Morda se premika prepočasi.

Uradno so vlačilci namenjeni vleki, gašenju in reševanju, ampak to mi ne odgovori niti na en zgornji dvom.

Zadovoljiv odgovor bi bil, da so vlačilci namenjeni obračanju ladje nad labirintom poglobljenih kanalov pristanišča. Če je to res, potem imata tudi tisti vlačilec, ki vleče ladjo v nasprotno smer, in tisti vlačilec, ki ji je kasneje rinil v bok, svoj namen.

Dejstvo jo, da nimajo vse ladje menjalnika za vzvratno vožnjo, vendar se lahko kljub temu pomikajo nazaj in sicer tako, da zaženejo motor v obratno smer.

Bližina oddaljenosti

Bil je čas pred zimo, s hriba smo se peljali v dolino in, čeprav so na odsekih cestišča ležala polena, se jih ni čutilo. Presenetljivo. Ustavili smo se za oznako pred manjšim gradom na manjši vzpetini z nižjim obzidjem, počakali preostale, ki so nas dohiteli z avtobusom, in skupaj odšli v votlino v bližini gradu. Tam nas je pričakalo gromozansko kolo, namenjeno izkopavanju premoga. Po krajšen predavanju, ki sem ga tisti dan slišal že drugič in kjer sem posledično deloval izjemno pameten, smo se usedli na sedežnico oziroma vlečnico, ki mi je bila za hrbtom. Med vožnjo, ki je proti koncu potekala med mizami restavracije, se je sedežnica preoblikovala v zajemalko in se manjšala, dokler je nisem mogel več držati in se spustil. Odprl sem vrata in zunaj je bilo sončno mesto v poletju, ljudje v kratkih hlačah in za vogalom družba tretjega letnika, ki je razglabljala o prihajajočem maturanskem izletu. Pomlajšal sem se na sedemnajst let.

Tako so se mi končale današnje sanje dvajset čez osem. (In tako očitno izgleda moj časovni stroj.) Sledila je analiza dela pred tem, kajti sem jaz v resničnosti, z željo in dejstvi, in sem jaz kot prva oseba sanj z isto željo in dejstvi. Analiza tehtanja, razlaganja, dvom o sebi.

Razmere v sanjah dopuščajo ojačanje želja, ki so se oblikovale v resničnosti (na resničnih dejstvih), vendar te po vsej verjetnosti niso uresničljive, saj tu vladajo neugodni pogoji, celo nasprotujoči.

Čeprav imam v sanjah povsem enake vzorce obnašanja, se odzivam povsem enako (tudi neumno, nenaravno, neprimerno), in čeprav imam v sanjah povsem enako znanje oziroma vem, kaj je res in kaj ni, ter zaznam, kaj je sumljivo.

In, ko imam sanj dovolj, se zbudim.