Občutek, da se pravzaprav ničesar ne dogaja ni niti resničen niti lažen. Dogaja se, vendar se ničesar ne zgodi. Še vsake toliko časa se trudim znebiti čimveč fizičnih stvari, ki se nakopičijo naokrog.
Verjetno je večji problem moja zvedavost, ko v enem tednu želim prebrati in izvedeti čimveč. Ko že najdem odgovor, najdem tudi novo vprašanje in potem se vsebina samo še nalaga. Ob tem pa si vsakič rečem, le kaj sem počel pred leti, da si tega nisem prebral ali tega nisem vedel.
Zaradi tega vsake toliko časa preštevam, koliko vlakov mi je vsa ta leta že odpeljalo. Nekaj si želim (točno vem, kaj si želim), vendar nesrečno ugotovim, da bi moral to narediti že pred sedmimi leti. Takrat bi me to sicer stalo nekaj denarja, ampak včasih je denar drugotnega pomena. Ta se za kozlarije vedno najde.
Našel se je tudi čas, da sem si po dolgem času kupil nekaj majic, saj sem jih sedaj moral dati prati vsak teden; sedaj pa lahko perem vse na tri tedne.
Še vedno si ne morem pojasniti pojava in namena črnih rokavic iz nitrila, ki se vedno pogosteje pojavjajo v medijih pri pripravi hrane. Čemu se zagrabi meso iz rumenkaste polietenske embalaže z rokavicami, s katerimi so pred tem odprli vrata hladilnika, zatem še nož in z njimi potegnili folijo iz embalaže. Packi! Jaz bi najprej odprl hladilnik, odprl embalažo, si šel umit roke, nadel rokavice in nato šele prijel tisto meso.
Ni komentarjev:
Objavite komentar