Zakaj razmišljam tako kot razmišljam? Namesto, da bi te dni avto na parkirišču zjutraj postavil tam, kjer je popoldne senca, ga postavim tako, da je čim dlje od stavb, ker, če bo požar te ali one stavbe, bodo lahko gasilci in drugi lažje prišli poleg (stavbe).
Nadalje mi svoje sanje povzročanjo dvome. To pomeni dvoje: vsaj deset minut po prvem bujenju mi ni jasno, kaj je res in kaj ni, ter me tako zelo vleče sanjati nazaj, da bi te dvome razčistil, zato si najbolj želim nadaljevati sanje tam, kjer sem jih prekinil, četudi sem spal več kot dovolj.
Najbolje odnesem, če se zbudim pred vstopom samega sebe v te dvome. Ocenjujem, da se mi to pripeti nekje okrog pete ure zjutraj. Ne vem več, kolikokrat še moram sam sebi reči, da je dovolj, saj me že moti, da sprejemam odločitve tudi na podlagi nočnih dogodivščin. Podnevi se prepričujem, naj na nekaj pozabim, po noči je to zopet v igri.
Takega sebe ne prenašam več.
Ni komentarjev:
Objavite komentar