Strmim v zapis svojega imena … morda ne morem verjeti, da mi je tako tudi ime? Ne vem. Občutek imam, da nekaj zadnjih let živim v nekem svojem svetu, ki se je takrat pred leti odcepil iz resničnosti. Motijo me spremembe, rad bi imel tako kot je bilo. Na križišču je sedaj semafor in na strani, kjer je bil nekoč travnik in goščava, je sedaj gradbišče. Če tabla pred gradbiščem ne zavaja, bo tu stala trgovina s keramiko.
Področje, na katerem so nekoč obstajala jezerca, je sedaj poplavljeno zaradi jezu hidroelektrarne.
– zapisano dvajsetega maja 2020
Po petih letih in sedmih mesecih ne poznam ne križišča ne gradbišča in ne trgovine; morda je tabla zavajala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar