In razmišljam o dveh neizbranih vlakih, mogoče zamujenih, ter si utemeljujem svoje odločitve s povsem trdnimi oziroma verodostojnimi razlogi, a to zame ni dovolj dobro, kajti vem, da je resnica drugje. Na vlaku je dejansko omejeno prostora in smer pretežno začrtana, mene pa preganja strah pred zamujenimi priložnostmi oziroma so mi zanimive nove možnosti.
Te prihajajo dnevno; ali je zgolj skladba, ki si jo potem ponavljam cel dan in mogoče še naslednji dan; ali je domneva, da bo potrebno nekaj svojega dneva vložiti v razgibavanje in v utrjevanje mišic, da se telo s starostjo ne sesede.
Dan ima le štiriindvajset ur, zato je potrebno nekje potegniti črto. Najlažje tam, kjer so stvari merljive in zato primerljive. Nekje sem bil boljši in nekje sem bil slabši.
Po četrt leta svojega vlaganja in dnevnega spremeljanja vrednosti, opazim razliko med svojimi odločitvami. Odločitve, ki so temeljile na mojem opažanju, niso bile slabe, so bile pa slabše ter so dnevno terjale mojo pozornost, kar je tudi neskladno z mojo željo, da na rezultate počakam vsaj petnajst let. To se bo končalo. Moram upoštevati svojo korist, zato to počnem. Nisem dobrodelna organizacija, ki rešuje gospodarstvo. Odločitve, ki so upoštevale stroko, so bile boljše in tako se bo nadaljevalo. Na tisti dan plačam, kolikor plačam, oziroma ne čakam na ugodnejšo ponudbo ter na to pozabim. Ne potrebujem osebnega bančnika, osebnega finančnega svetovalca ali posrednika — manj stroškov, več zame. Izbranih imam dvanajst borznotrgovanih skladov (ETF). Vsi ti skladi so dobri, vendar bodo pri meni preživeli samo najmočnejši (zakon močnejšega, Herbert Spencer).
Ni komentarjev:
Objavite komentar