Nisem najbolj zadovoljen, vendar pa nisem razočaran, da sem v začetku tedna prekolesaril petintrideset kilometrov z vključenim vzponom za dvesto štirideset metrov. Zaradi spusta zatem po tako uničeni cesti te smeri vsekakor ne bom še nekaj let ponovil. Čez nekaj dni sem prekolesaril še šestdeset kilometrov z manjšim vzponom in z raziskovanjem še nikoli obiskanih krajev.
Način, da prevozim poznane in hkrati neznane kraje mi je sedaj postal všeč, da naslednjič vem, kje ni dobro kolesariti in kje je užitek. Čeprav so ceste v vedno slabšem stanju in se zavedam, da ne bom našel poti neprestanega užitka … razmišljam, če bi ponovno kolesaril tam, kjer že dolgo časa – več let – nisem, a se obenem zavedam, da mi bo to vzelo precej časa. Želim si ponovno prevoziti več kot sto kilometrov v enem kosu …
Sicer kolesarim počasneje kot nekoč, saj se bojim, da bi me kolo zaradi njegove starosti kje pustilo ali me vrglo iz njega. Ne trkam na les, ker nimam te navade, čeprav to početje opažam pri enih in istih ljudeh. Priznam, da prej nisem bil toliko pozoren na to.
Ni komentarjev:
Objavite komentar