Kljub vsemu pa bi v teh časih pohvalil kurirske službe, saj uspejo dostaviti stvari pred pričakovanim datumom. Za lažjo predstavo, v četrtek popoldne je bil paketek z maso šestdeset gramov odposlan iz zvezne države Texas in je prišel v ponedeljek zjutraj. Torej skupaj v štirih dneh, vključno s soboto in nedeljo, prepotuje pol sveta. V tem času je dostavna služba poskrbela tudi za vso papirologijo v smislu uvoza oziroma carinjenja. Seveda je bilo vse to storjeno, ker je bilo tako dogovorjeno. V svetu (mednarodne trgovine) se za nivo te storitve uporablja okrajšava DDP in je najprijetnejša za kupca, saj mu ni potrebno urejati pravzaprav ničesar.
Tudi dostava v Nemčijo v tem času nima zakasnitev. Priporočeno pismo je dostavljeno v treh dneh. Največja prednost vključenosti Slovenije v Evropsko unijo vidim v odsotnosti carin. Seveda je Slovenija pred nekje trinajstimi leti izgubila svojo valuto. Po tem času tolarja niti ne pogrešam.
Ker se je povečal nakup Slovencev v tujini so morali marsikateri tuji prodajalci pridobiti slovensko identifikacijsko številko za namen obračuna davka na dodano vrednosti. Na primeru je to pomenilo, da je sprva nemški prodajalec Slovencu izročil blago z devetnajst-odstotnim (nemškim) davkom, pri čemer je zaradi ekonomije obsega bila tudi osnovna cena nižja, kar pri nekaj sto evrih celotnega nakupa prinese prihranek kljub višji poštnini. Ko je ta isti prodajalec prodal preveč je moral začeti obračunavati dvaindvajset-odstotni (slovenski) davek, zato je smiselnost postala vprašljiva. Vsebina tega odstavka temelji na mojih izkušnjah in nisem davčni svetovalec, četudi mi izgleda sistem davka na dodano vrednost sila preprost, če si ga (v mislih) predstavljam.
Skratka, država bo skoraj gotovo vedno prišla do „svojega“ deleža.
Ni komentarjev:
Objavite komentar