Te dni prebiram vodiče oziroma izobraževalno gradivo iz leta 1994, ki jih je pisal takrat osemnajst oziroma devetnajstletni študent iz Južnoafriške republike, na osnovi katerih predvidevam, da jih je osnoval mariborski dijak pred triindvajsetimi leti, saj sta si slog in struktura zelo podobna. Razlika je samo v jeziku. Slednje sem nekoč prebiral, morda petnajst let nazaj.
Zgodba je drugačna. Letos sem se spomnil na te slovenske vodiče in me je zaradi ljubosumja zanimalo, od kod je ta dijak črpal vsebino zanje oziroma znanje, saj je bilo moje srednješolsko znanje na bistveno nižji ravni.
Seveda so prvotni vodiči podrobnejši in, tako kot vedno, me zanimajo triki. Uvod tega trika je bil spisan tako dobro, da sem v nadaljevanju večkrat skušal razumeti napisano, saj mi ni bilo najbolj jasno. Skratka, navdušil sem se množenja s potencami osnov (v desetiškem sistemu to pomeni množnje z deset, sto, tisoč, deset tisoč …), ki naj bi potekalo tako, da se novo število zapiše „malo bolj“ levo potem pa na prazna mesta vpiše „ravno prav“ ničel. Ker sem navajen ničle dopisovati pri množenju z deset, sto … desno od obstoječega števila, mi je bil ta postopek drugačen, saj vplete ta premik “malo bolj v levo.“
Jasno gre za enak postopek, vendar v vodiču ni bilo zapisano tako poenostavljeno. Kot prvič so bili „premiki“ formalizirani in kot drugič je šlo za dvojiški sistem. Za formalizacijo premikov se najprej uvede zapis vrednosti z mesti (v splošni rabi, torej v desetiškem sistemu, se določena mesta poimenuje enice, desetice, stotice …), in se ga poimenuje register.
Ker ima register lahko več kot eno mesto, je tudi register sestavljen iz „krajših“ registrov. Ti krajši registri lahko sestavljajo daljšega tako, da se nizajo en poleg drugega, lahko pa se tudi prekrivajo. Torej se iz treh registrov enic lahko sestavi register z nizanjem, ki vsebuje stotice, desetice in enice. Če se registri prekrivajo, se istoležna (prekrivajoča) mesta seštevajo s prenosom (naprej) v višje mesto (klasično seštevanje), vendar le če obstaja mesto tega višjega polja. Če mesto višjega polja ne obstaja, se, kot v starejših avtomobilih, števec prevoženih kilometrov (vsebina) po samih deveticah obrne na nič in kilometri se štejejo ponovno.
Ko imamo registre, na njih lahko izvajamo premike tako, da polja premikamo v levo ali v desno, enice tako postanejo desetice ali stotice. Enice se lahko premika tudi v desno, kar sicer pomeni izgubljeno vrednost in marsikomu predstavlja nesmiselno početje, vendar se s takšnim dopuščanjem ustvari manj ovir oziroma skrbi. Vsebino se torej zamika prosto s tveganjem za izgubo brez oziranja na smiselnost.
Do sedaj je verjetno spisano zelo razumljivo, vendar se dojemanje malo podre z uvedbo dvojiškega zapisa, ker sedaj ne moremo več govoriti o deseticah, stoticah …, saj so to potence števila deset – osnove desetiškega sistema, temveč moramo o potencah števila dve. Enico imamo še vedno, takoj za njo pa pride dvojica, štirica, osmica … kar se bere zelo čudno; nadalje tudi ne vem, če so tudi to ustrezne besede v slovenščini.
Skratka, tu bi sledilo mnogo klanja v pravilnem izražanju, s katerim bi množenje preobrazili v mnogo seštevanj in prišli do t.i. dolgega množenja, ki je zaradi uvedbe dvojiškega sistema enako množenju ruskih kmetov, vendar se bi števila podpisovalo pod števko in nevede zamikalo ter se na koncu vse skupaj seštelo. Opazilo bi se registre, ki se jih podaljša po potrebi, da se ne izgublja prenosa.
To je to. Novega trika ni bilo.
Razlika je samo v tem, kdaj se obupa v poenostavljanju oziroma v posploševanju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar