Spomini zanimanja

Morda je najtežje ustvariti neko bližino svojih čustev in razuma, ker gresta vsak svojo pot. Opazil sem, da moje hitrejše odločitve izhajajo iz čustev, preostale, dolgoročne pa imajo ozadje razuma.

Želim razumeti svoja čustva, torej, zakaj so moja takšna kot so, tam v tistem trenutku. Zagotovo je moje telesno najbolj izrazito čustvo, ki ga doživljam z zelo slabim občutkom, strah.

Ko me je strah, se počutim zares slabo in samo premišljujem. Strah me postane, ko izvem, da moja izvedena dejanja niso bila v poljubnem smislu primerna ali pričakovana, in kadar želim udejaniti nekaj, kjer sumim na neuspeh ali zanikanje – dejansko me je strah slabih posledic. Čeprav je bilo slednjega največ pri izpraševanju znanja, kjer sem še skoraj vedno izkazal, se tega straha še vedno ne morem znebiti, čeprav je v drugih primerih občutek povsem enak izpraševanju. Še vedno se počutim enako, tavam sem in tja – hodim sem in tja. Premnogokrat sem taval sem in tja, a sem se nato odločil, da dejanje enostavno pozabim in upam na boljše čase, na primernejšo priložnost, ki sploh ne bo priložnost, ampak bo ponovitev istega scenarija.

Moje igre so vse preveč zrežirane. Iste vzorce opažam znova in znova. Vzorci v bistvu niso moji temveč so vzeti iz obnašanja nekoga drugega in točno vem koga in ne gre za eno in isto osebo, čeprav opažam, da imam največ vzorcev podedovanih od svojih staršev, sicer pa so vzorci primerni okolju, v katerem se nahajam. Ti vzorci vključejo držo, hitrost govora, uporabo besedišča, sestavo stavkov, odziv na okolje, skratka po vsem iskanju vzroka, ne morem verjeti, koliko malo sem jaz še jaz in koliko v meni živijo drugi.

Čustva so moja, odziv oziroma vedenje je podedovano oziroma priučeno. Opazujem druge, kako se na isti sprožilec odzivajo drugače. Osem let nazaj sem storil dve dejanji, ki sta se izkazali kot neustrezni. Pri prvi sem ponovil besede svojih staršev, da se hrane pač ne meče stran. Seveda imam v spominu tudi to, kje se je sedelo in kaj se je jedlo. Drugo dejanje je bila odločitev v istem dnevu za daljšo pot, ki pa izvira iz moje nepokorščine k uporabi avtomobila za krajše razdalje kot nasprotovanje mnenju svojih staršev. Skratka dve stvari, vsaka v svoji smeri povsem narobe. Pa strah? Zagotovo zopet zaradi staršev in njihovih premnogih moralnih pridig. Besedna zveza „moralna pridiga“ ni moja, je bila sposojena letos, ampak ne od staršev, temveč izhaja iz pogovora, da voznik osebnega avtomobila policistu ni dolžan pokazati mesta, kje v avtomobilu ima prvo pomoč, le imeti jo mora v avtomobilu.

Neustreznih trenutkov je bilo tistega leta ogromno: ali sem rekel, česar ne bi smel, ali pa nisem rekel tistega, kar bi lahko rekel. Letos ni nič drugače. En scenarij se predvaja že tri mesece, čeprav so je že lansko leto. Zakaj se ta ponovno vrti? Ker verjamem na besede sogovornice, ki ni moja mama, čeprav se je na njenem drugem primeru izkazalo kot nekaj, čemur ne smem verjeti, a še vedno verjamem.

Potem se takšen podoben scenarij zaradi sprememb okoliščin pretrga in jaz postanem srečen v svoji nesreči. Skratka, dlje časa želim udejanti nekaj, kar ima lahko katastrofalne posledice in če ne udejanim sem tako srečen kot bi bil če bi udejanil brez katastrofalnih posledic. Od kod torej to?

Danes se je zgodilo točno tisto, kar sem predvideval, da se bo, ampak sem pustil, da so se po moje nesposobni izkazali v luči, ker so tako bili želeli. Dal sem jim priložnost in nisem imel slabe vesti, saj so bila moja dejanja razumna in utemeljena. Zakaj torej to počnem?

Opazil sem, da lahko ljudje nimajo iste slike okoliščin in da vključno z mano obsojajo prehitro, kar je tudi razlog, zakaj se toliko bojim posledic. Lahko bi živel drugačno življenje brez scenarija, v katerem bi nastopal kot popolni nepoznavalec in bi spraševal podolgem in počez ali pa bi imel narcistično osebnostno motnjo. Z mano bi ostala le ena vez, da nikoli nisem imel vzornika.

Sem le odsev družbe, v kateri se nahajam.

Razrez predelave

Te dni prebiram vodiče oziroma izobraževalno gradivo iz leta 1994, ki jih je pisal takrat osemnajst oziroma devetnajstletni študent iz Južnoafriške republike, na osnovi katerih predvidevam, da jih je osnoval mariborski dijak pred triindvajsetimi leti, saj sta si slog in struktura zelo podobna. Razlika je samo v jeziku. Slednje sem nekoč prebiral, morda petnajst let nazaj.

Zgodba je drugačna. Letos sem se spomnil na te slovenske vodiče in me je zaradi ljubosumja zanimalo, od kod je ta dijak črpal vsebino zanje oziroma znanje, saj je bilo moje srednješolsko znanje na bistveno nižji ravni.

Seveda so prvotni vodiči podrobnejši in, tako kot vedno, me zanimajo triki. Uvod tega trika je bil spisan tako dobro, da sem v nadaljevanju večkrat skušal razumeti napisano, saj mi ni bilo najbolj jasno. Skratka, navdušil sem se množenja s potencami osnov (v desetiškem sistemu to pomeni množnje z deset, sto, tisoč, deset tisoč …), ki naj bi potekalo tako, da se novo število zapiše „malo bolj“ levo potem pa na prazna mesta vpiše „ravno prav“ ničel. Ker sem navajen ničle dopisovati pri množenju z deset, sto … desno od obstoječega števila, mi je bil ta postopek drugačen, saj vplete ta premik “malo bolj v levo.“

Jasno gre za enak postopek, vendar v vodiču ni bilo zapisano tako poenostavljeno. Kot prvič so bili „premiki“ formalizirani in kot drugič je šlo za dvojiški sistem. Za formalizacijo premikov se najprej uvede zapis vrednosti z mesti (v splošni rabi, torej v desetiškem sistemu, se določena mesta poimenuje enice, desetice, stotice …), in se ga poimenuje register.

Ker ima register lahko več kot eno mesto, je tudi register sestavljen iz „krajših“ registrov. Ti krajši registri lahko sestavljajo daljšega tako, da se nizajo en poleg drugega, lahko pa se tudi prekrivajo. Torej se iz treh registrov enic lahko sestavi register z nizanjem, ki vsebuje stotice, desetice in enice. Če se registri prekrivajo, se istoležna (prekrivajoča) mesta seštevajo s prenosom (naprej) v višje mesto (klasično seštevanje), vendar le če obstaja mesto tega višjega polja. Če mesto višjega polja ne obstaja, se, kot v starejših avtomobilih, števec prevoženih kilometrov (vsebina) po samih deveticah obrne na nič in kilometri se štejejo ponovno.

Ko imamo registre, na njih lahko izvajamo premike tako, da polja premikamo v levo ali v desno, enice tako postanejo desetice ali stotice. Enice se lahko premika tudi v desno, kar sicer pomeni izgubljeno vrednost in marsikomu predstavlja nesmiselno početje, vendar se s takšnim dopuščanjem ustvari manj ovir oziroma skrbi. Vsebino se torej zamika prosto s tveganjem za izgubo brez oziranja na smiselnost.

Do sedaj je verjetno spisano zelo razumljivo, vendar se dojemanje malo podre z uvedbo dvojiškega zapisa, ker sedaj ne moremo več govoriti o deseticah, stoticah …, saj so to potence števila deset – osnove desetiškega sistema, temveč moramo o potencah števila dve. Enico imamo še vedno, takoj za njo pa pride dvojica, štirica, osmica … kar se bere zelo čudno; nadalje tudi ne vem, če so tudi to ustrezne besede v slovenščini.

Skratka, tu bi sledilo mnogo klanja v pravilnem izražanju, s katerim bi množenje preobrazili v mnogo seštevanj in prišli do t.i. dolgega množenja, ki je zaradi uvedbe dvojiškega sistema enako množenju ruskih kmetov, vendar se bi števila podpisovalo pod števko in nevede zamikalo ter se na koncu vse skupaj seštelo. Opazilo bi se registre, ki se jih podaljša po potrebi, da se ne izgublja prenosa.

To je to. Novega trika ni bilo.

Razlika je samo v tem, kdaj se obupa v poenostavljanju oziroma v posploševanju.

Razvajanje uma

Pravijo, da je človek suženj samega sebe; svojih idej in misli, in dokler o tem ne razmisli, ne bo nikoli doumel, zakaj se gre. Razmišljanje v tej smeri morda osredotoči smisel življenja.

>

Imam občutek, da se človeka dan danes vzgaja tako da bo boljši v kakršnem koli že pogledu, vendar lahko o boljšem govorimo le, kadar primerjamo, tako kot jabolko ne more biti veliko, večje ali največje, če se ne pozna ostalih jabolk. Svojo večvrednost boljšega lahko človek izkazuje tako, da prekaše ostale ali jih potopi, vendar ponavadi izbere možnost vzbujanja zavisti. Ljudje okoli njega morajo občutiti pomanjkanje in naredil bo vse; vede ali nevede, da bo to dosegel. Poskrbi za vzdušje tekmovanja oziroma razkazovanja.

Trideset let nazaj se je večvednost izkazovala z gradnjo velikih hiš od okoli dvesto do tristo kvadratnih metrov in v treh nadstropjih, medtem ko se danes to izkazuje z mobilnimi telefoni. Kar mi je zanimivo je to, da ljudje še vedno vlečejo vzporednice: oseba z dražjim telefonom je nekaj več, in tudi sami želijo biti del te zgodbe. Se ne bi raje vprašali o izvoru takšnega sklepa?

Razlog se skriva v ponosu, ki se skriva za hvalo. Občutek, ki ga dobijo ob omembi svoje pridobitve ali posodobitve, je neizmeren, a nažalost traja le za hip, zato se oseba počuti dolžna ponoviti to vsaki osebi. Da bo ta občutek bogstva trajneši, je potrebno omeniti čisto vse in ta potreba je voda na mlin za vsa spletna družabna omreža, saj se tam lahko oseba izpove o tem, kaj dela, kje je in kaj si želi.

Težko je reči, kaj si ljudje želijo, ampak zagotovo si želijo tudi tisto, kar spada v družino statusnih simbolov, in tu se nedvomno že več desetletij nahaja avto. Avto mora biti čist, garažiran, brez udrtin toče, hiter ter vsekakor novejši od sosedovega.

Želje so seveda o avtomobilu petega razreda, vendar se večina odloči za drugi ali za tretji razred, če potrebujejo večjega, kar pa stane od dvajset do trideset tisoč evrov oziroma časovno, če bi vsak mesec dali osemsto evrov na stran, od dveh do treh let. Ker osemsto evrov pri neki povprečni plači ni zanemarljivo majhen delež oziroma v povprečju predstavlja kar celotno plačo, sledi, da človek zgolj za nakup svojega avtomobila potroši vsaj dve leti življenja, pri čemer mu ostanejo utrujeni večeri in še dva dneva po petku, če se ta dneva ravno ne spravi prati avtomobila. Če se sešteje še letne stroške vzdrževanja avtomobila: registracija, nadomestilo za uporabo cest, zavarovanje, filtri in olja, dela en mesec v letu samo za to.

Ker proizvajalci v enaindvajsetem stoletju ne proizvajajo več avtomobilov kot nek trajen izdelek, se zelo rado zgodi, da se avto po desetih letih zamenja, torej človek za avto troši osemsto evrov od tri do štiri leta od vsake svoje plače na vsakih deset let, če ne prihaja do izrednih popravil.

Če si poleg avtomobila zaželi še nove hiše na parceli velikosti sedemsto kvadratnih metrov, kjer kvadraten meter ni cenejši od osemdeset evrov, bo samo za parcelo vredno več kot petdeset tisoč evrov pri plači pol drugi tisočak delal vsaj tri leta izključno za to. In potem potrebuje še dvakrat toliko za gradnjo in notranjo opremo. Torej devet let trošenja tisoč petsto evrov vsak mesec.

Seveda obstajajo parcele po dvanajst evrov za kvadratni meter, vendar so takšne oddaljene dvajset minut vožnje do pošte ali trgovine in zato neprimerne.

Ker se želje slehernika ne končajo le pri avtomobilu in hiši, temveč bi nekoč rad imel še apartma ob morju ali vikend, bi nadanjevanje takšnih približnih izračunov pokazalo, da človek za uresničitev svojih užitkov vsaj polovico življenja preživi v službi in s tem zapravlja čas, v katerem bi lahko užival. Oziroma, je človek preživel več življenja pred volanom ali v službi, ko je služil za nakup tega avtomobila?

Zato torej, če bi bil človek zadovoljen z manj tistega, kar si želi, na primer, da bi se prepričal, da ne potrebuje nečesa za šesto evrov in bi raje vzel nadomestek za dvesto, bi to pomenilo, da si je kupil pol meseca dopusta, če konec meseca zasluži osemsto evrov. Ponos zgolj zaradi nadomestka ne bo tolikšen kot bi lahko bil, vendar se pojavi ponos zaradi dopusta in, ker se z manj doseže dokaj veliko, to skupaj pomeni, da je ponos večji kot bi bil zaradi prvotnega nečesa.

Po nekaj takšnih sklepih je jasno, da je najbolje, če človek ničesar nima, a je takšno stanje zanj verjetno nevzdržno, zato je smiselno najti način in se odločiti le za tisto v majhnih količinah, ker  bo tudi tako človek začutil ponos in zato veselje. Poleg tega pa bo imel tudi možnost trošiti čas zase.

Parada neprimernosti

Po moje je že vsak prišel do spoznanja, da se največ časa in napora potroši pri podrobnostih. Torej se v relativno kratkem času naredi največ, potem pa se z dodajanjem oziroma z namenjanjem časa naredi vedno manj in edino, a težko vprašanje je, kdaj odnehati. Vsestranskega odgovora ni, temveč se z vajo in poskušanjem dobi občutek, da se enkrat odneha prej, naslednjič pa kasneje.

Če bi bil vložen čas čokolada, potem nam lahko čokoladni velikonočen zajček da vedeti, kako malo čokolade je potrebno, da se naredi toliko, da ni nihče vidno razočaran, in ne poznam nikogar, ki bi se zaradi njegove votlosti pritoževal. Zagotovo se bi prej zgodilo, da se bi odvilo novega.

Če bi morali na papir narisati stol ali mizo, bi že v nekaj sekundah narisali tako dobro, da bi vsakkdo lahko prepoznal, kaj je na sliki, razen če bi se izredno potrudili in risbo skazili. Lahko bi risali še nadaljnih nekaj ur, ampak še vedno bi bil na sliki stol ali miza, morda v kakšnih barvah, ampak naloga je bila dovolj dobro opravljena že takoj na začetku.

Če bi vsako opravilo potrebovalo eno uro za svoje dokončanje in bi v prvih dvajsetih minutah uspeli narediti tri četrtine vsega, bi v eni uri bodisi dokončno opravili eno opravilo (bili sto odstotni) bodisi spravili tri opravila na tri četrtine (dvesto petindvajset odstotkov), torej bi v istem času lahko naredili enkrat več, sicer še ne končanih opravil, ampak v skupnem bi bilo ustvarjeno več.

Nagib najstva

Uspešnost oziroma bolje rečeno uporabnost človeka ima obliko hriba. Vsak začne v omejeni dolini in se želi povzpeti na ta hrib. Razlike med ljudmi so razlike v hitrosti in načinu izbire poti, ter v obliki hriba, ki mu ga predpisuje njegova osebnost. Položnejši hrib pomeni počasnejšo, a zagotovljeno rast, medtem je plezanje po strmejšem težje. Ker hrib seveda nima le enega vrhova, marsikdo obtiči na neki vmesni višini, pa tudi redko kdo doseže tistega najvišjega.

In vedno več sumov ter domnev obstaja o obliki mojega hriba ter mojem potovanju po njem. Glede na to, s čim vse sem se ukvarjal, se ukvarjam, kako delujem in kako me vidijo drugi, je moj hrib ravno tak kot vulkan, ki ima v svojem žrelu vrh višji od roba, in, ker mi nikoli ne uspe priti na to središče, se sprehajam po robu.

Čeprav je pot kroženja dolgočasna, me čudi, čemu dajem vtis svoje vztrajnosti. Morda zaradi obupa nad obupom? Odločitve so pretežno nespametne. Narejene odločitve se izkažejo za nepotrebne in prezrte izbire kot dobre.

Kraljice časa

V koliko primerih si želimo nekaj drugačnega in nas briga, kar si pravzaprav drugi mislijo o nas? Zakaj bi ugajali družbi? Zakaj bi se zato omejevali?

Ampak ne, svetova sta dva in združena. Želimo si tako ugajati in hkrati izražati svojo individualnost. Kje je meja in zakaj nimamo enotnih meril? Kajti tridesetprocentno znižanje tekstilnih izdelkov je povsem običajno, medtem ko bi tridesetprocentno znižanje avtomobilov pomenilo čudež. Delež je enak, slednji dogodek pa nemogoč.

Svet se je postavil na glavo.

Eleganca veselja

Koliko zares verjamemo besedam?

Če imam tetrapak in znotraj njega neko tekočino, sem prepričan, da bo večina mnenja, da je notri tisto, kar je napisano na njemu. To seveda ne bo res, če na njem pišejo nesmisli. Ampak kaj je sploh nesmisel? Nekaj, kar ni skladno z našim védenjem. Torej zagotovo lahko trdimo, da v tetrapaku ne more biti nogometna žoga, saj je ta zaradi svoje velikosti za tetrapak prevelika, lahko pa so v njem frnikole, ampak iz izkušenj vemo, da je verjetnost takšne vsebine precej majhna. Lahko pa je znotraj tetrapaka bučno jedilno olje, čeprav na nalepki piše: “sok iz breskev“ in smo se zaradi teh besed ušteli.

Če se sedaj tetrapak zamenja s steklenico in na njo zopet nekaj napiše, sem prepričan, da bo večina v svojem mnenju upoštevala tudi barvo te tekočine, saj je steklenica z razliko od tetrapaka prozorna. Torej znamo upoštevati dodatne zaznave, če jih le znamo povezati z že znanimi dejstvi. Tako sok ne more biti modre barve. Če pa že je, je pa to za nas skrajno neverjetno, medtem ko je nepoznavalce mogoče prepričati, da je ta modra tekočina sok iz breskev, kajti, če ni nikakršnih drugih možnosti ali izbir, sploh ni mogoče dvomiti.

Naj bodo sedaj na mizi očala. Ta očala niso povsem navadna, temveč so sončna, vendar kaj to sploh pomeni? So morda tako sončna kot je sončna sončna ura? Verjetno ne, saj ne delujejo s pomočja Sonca. Mora biti pogled skozi njih temnejši? Morda ne smejo prepuščati svetlobe krajših valovnih dolžin? Si morda preveč pomenov besed razlagamo po svoje? Verjetno počnemo to tako, da nam bo razlaga vsakič všeč.

In kako med vsemi temi pomeni in prepričanji v barvo soka iz breskev najti nekaj skupnega; kako sprejeti svojo napako oziroma kako prepričati nekoga, da se moti.

Ali pa ga sploh ne …

Oaza miru

Kako zajedljivo nasmejan sem, ko pomislim, da drugi ne bodo nikoli dosegli in razumeli stanja, ko človeku zmanjka besed za svoje izražanje. Izvedljivo ni niti prafraziranje, kajti ni jezika, ki bi bil tega sposoben. Njegova izrazna moč je prenizka. Zaradi istega razloga niso primerni vsi tisti simboli (grafične podobe), za katere obstaja besedna interpretacija. Zato je najbolj zanimivo tisto, kar se da izgovoriti brez jezika.

Konkretno obstaja svet @ z objekti A, B, C …, besedami a, b, c … in z dvema operacijama 1 in 2 na objektih. Čeprav se v tem svetu govori z besedami, se z objekti pove, kaj operaciji počneta. Obe operaciji 1 in 2 vzameta objekt in vrneta objekt. Če se na vrnjenem objektu uporabi operacija 2, se dobi prvoten objekt. Tudi operacija 1 na objektu, ki jo vrne operacija 2, vrne prvoten objekt, torej sta operaciji drug drugi obratni. Za lažjo predstavo se uporabijo oklepaji in se zapiše: 1(2(X)) = X ter 2(1(X)) = X. Ampak tega sveta večina ljudi ne mara, saj je najbolj poljudno osovražen svet, kar jih je, kajti za nekatere besede x, ki poimenujejo objekte X, ne obstaja beseda za objekt Y, ki ga vrne operacija 2, medtem ko je pri operaciji 1 to vedno res. Torej, besede tega sveta @ niso dovolj izrazno močne. O tem niti razmišljati nočejo.

Zato ljudje ljubijo svoje podsvetove, ki so ravno tako veliki, da je v njih mogoče ubesediti vsak objekt tega sveta. Vse svoje vrednote, prizadevanja in norme imajo jasno zapisane in zabeležene na rebrih ali podlakti in to jim predstavlja višek svojega udejstvovanja.

Krik uspeha

Napaka; ne deluje! Naredim en umazan trik, da za silo deluje.

Mine dvajset dni, nakar ugotovim, da sila že na začetku ni zdržala niti par ur.

Zaradi jeze sledi skoraj pet ur prekladanja in tuhtanja, nakar se odkrije napaka. (:

In kaj je pravzaprav bilo narobe?

Recimo, da smo v blokovskem naselju in sprašujemo, kje je kdo doma, torej sprašujemo po imenih in priimkih ter želimo pridobiti njihov naslov oziroma podatek, da ta oseba v tem naselju ne stanuje. Ko dobimo nekaj naslovov, tam pet, deset, morda sto dva se začnejo dogajati nepredstavljive stvari in sicer se ob vsakem naslednjem vprašanju podre blok oziroma celo naselje. Podre se neglede na ime ali priimek, temveč po točno določeni količini vprašanj. Rešitev s trikom je blok privezala na nebo oziroma ponovno postavila celo naselje, če se je to podro v manj kot dveh minutah. Po dvajsetih dneh podiranja, se je naselje razširilo in bilo že samo po sebi tako obsežno, da se je začelo podirati še preden je bilo ponovno postavljeno in spraševanje sploh ni bilo več izvedljivo. Vzrok je bil v razširjanju in dejstvu, da stanovalci sprašujejo tudi pred vselitvijo z namenom ugotovitve še nezasedenih stanovanj. Po hitrem in nažalost tudi slepem pregledu vprašanj se je ugotovilo, da poizvedbe daljše od triintrideset črk niso imele na koncu prostora za vprašaj. Ker je v tem naselju tudi vprašaj črka oziroma ko se je zanj naredilo dodatno mesto, se naselje ni več podiralo.

Oziroma na kratko; vsak niz znakov mora imeti na koncu znak, ki zaznamuje konec, čeprav se ta znak ne upošteva ob štetju znakov v nizu. Še krajše: n plus ena!

Za poved logično, za besedo toliko manj.

Smeti splakovanja

December je mesec; prav takšen kot vsak mesec, le zadnji v koledarskem letu, in za ta razlog so krivi tisti, ki so ustvarili sedanji koledar, v katerem mesece poimenujemo tako kot jih, čeprav poznamo tudi namenske slovenske besede.

Torej, ker je ta mesec zadnji mesec v letu, izkoristimo to priliko in se pokesajmo, a pazljivo.

Količina zagrešenih nepravilnosti se lahko spreminja glede na to, kako natančni smo. Naslednji primer je svež, in sicer je nekdo z metlo v roki na vodilih drsnih vrat odkril sivi prah, nakar dobim vprašaje, če sem raztresel cement. Moj odgovor je bil kratek in sicer nikalen, čeprav je točno ta prah tam moja še neočiščena krivda, vendar ne gre za cement temveč za zidno lepilo, npr. za lepljenje stiropora na zidake, omet itn.

Torej imamo v igri tako cement kot tudi prah, a je resničen samo prah. Če bi potrdil svojo krivdo, bi s tem potrdil tudi neresnično dejstvo, da je ta prah cement, zato menim, da sem glede na postavljeno situacijo ravnal prav.

Nadalje se je ugotovilo, da nekaj manjka oziroma da je namesto tega nekaj drugega, sledi vprašanje, kje je tisto nekaj. Moj odgovor je bil zopet popolnoma na mestu, in sicer tam v garaži, vendar nisem povedal razloga, čemu je tam, kajti tega vprašanje ni zahtevalo.

Dva primera sem prišel skozi dokaj čist. Po tej zadnji piki je minilo skoraj dvajset minut in se še nisem spomnil primernega primera. To še ne pomeni, da slabega primera ni, ampak si marsikateri zaslužijo črtico zase.

To bo to, na skrivaj uživam čokolade in potem trdim, da jih ne. Sem spadajo tudi keksi obliti s čokolado, napolitanke, čeprav moram zmanjšati vnos, saj me encimi več ne dohajajo in se mi v ustih čokolada sploh več ne topi. Sramujem se tudi zaradi embalaže, ki postane smet, pa tudi pazim, da se embalaža v košu ni prepogosto vidna.

Še to, že dve leti in dva meseca več ni resnična trditev, da kave ne pijem, ampak se mi je še vedno lažje zlagati kot razlagati spremembo in razloge za to. Kava mi ne pomeni nekaj, kar bi bilo obvezno popiti v dnevu.

Miselna gmota

Človek ni samo skupek biokemijskih procesov, celic, tkiv, organov in še marsičesa drugega, podobno sestavljenega iz atomov. Njegova sestava je takšna, da povzroči nastanek nečesa povsem novega, nečesa povsem neoprijemljivega. Nastane občutek zavedanja samega sebega, zmožnost premišljevanja in odločanja.

Ta občutek in zmožnosti se mu zdijo tako edinstvene in neopisljive, da se mu tudi zdi, da ne more biti ponovljiv, ampak, če se bi ustavil, posnel vsako podrobnost svoje atomske zgradbe in jo nato en meter stran brezhibno ustvaril, bi dobil sebe s popolnoma enakim spominom in življenjem.

Zavedanje tako rekoč ni nič drugega kot posledica njegove zgradbe, vendar ali lahko z zavedanjem spreminja svojo zgradbo? Da, do nekega nivoja in le nekatera območja, ki so zgrajena na način, da lahko spremenijo eno plast svoje zgradbe.

Zato sedaj, če bi vzel neke druge elemente, ki se znajo povezovati oziroma si izmenjevati podatke, in jih povezal po načrtu, ki sem ga dobil takrat, ko sem posnel vsako podrobnost človeka, bi ta sestavljanka dobila samozavest. Morda se komu zdi, da je zavedanje te sestavljanke povsem določeno vnaprej, saj je ta v bistvu že sestavljena, vendar je lahko ta zgrajena tako, da se lahko spreminja. Seveda, ne sebe v polnosti, ampak le tisti del, ki je zgrajen tako, da se lahko. Zakaj pa ne?

Na začetku sestavljanja je ta sestavljanka lahko le stroj, ki se odziva na okolje oziroma izvršuje ukaze (vnose), ki so mu zapisani na rolici papirja, ki jo stroj požira vase. Stroj lahko s časom dobiva nove elemente. Ti so mu na začetku dani, nato pa jih je mogoče ustvarjati z že zgrajenim (elementi ustvarjajo nove elemente) in neskončno ustvarjati. Stroj začne prepoznavati nove ukaze, ki mu omogočajo spreminjanje izvrševanja naslednih ukazov. Tako ukazi na rolici papirja niso več neodvisni drug od drugega, temveč je odziv na vsak nasledni ukaz odvisen od predhodnih, zato se ukazi ne izvedejo več točno tako kot je bilo začrtano na začetku.

Stroj je nadgrajen, vendar nepoznanih ukazov še vedno ne zna izvrševati. Še več, ne more poznati niti, kako naj bi jih, niti koliko jih še bo. Lahko le sluti, zato tisti, ki ni nikoli videl, ne bo nikoli občutil kakršnega koli pomanjkanja, čeprav se bo lahko zavedal (od nekega predhodnega ukaza), da je zrela jagoda rdeče barve, vendar mu to ne bo povsem nič koristilo.

Zaradi odzivov preteklosti (navad) je precej težko ali celo nemogoče povrniti prvotne odzive na ukaze, saj bi četudi majhna sprememba močno vplivala na ostale elemente, še posebno na tiste elemente, ki so sestavljeni iz elemenov, katere bi radi povrnili.

Ko elementi začno propadati ali se njihovo število zniža, se začnejo izgubljati sposobnosti, zmožnosti in odzivi. Na koncu pa še zavest.

Duhovna dimenzija

Čeprav ni nikjer določeno, kakšni naj bi bili dosežki človeka pri samemu sebi, bi rekel, da je en izmed dosežkov, ki jih človek lahko osvoji, zagotovo zavedanje samega sebe v polnem pomenu.

Za zavedanje ni dovolj le vedeti, temveč potrebujemo dodaten mehanizem izkustva in občutenja. Tako za zavedanje, da je neoznačen in nezavarovan železniški prehod nevaren, ni dovolj le, da nam to kdo pove, kar pomeni vedenje, temveč bi za popolno zavedanje to morali tudi doživeti z občutenjem, kar pa je v tem primeru dejansko neizvedljivo, zato se obsega te nevarnosti človek le delno zaveda, ko pogleda levo in desno.

Boljši primer je uživanje alkoholnih pijač oziroma alkohola na sploh. Podobno kot prej človek o njem marsikaj sliši in seveda tudi o njegovih stranskih učinkih, vendar je kljub temu mnogo ljudi „neposluših,“ ko želijo te besede preveriti v praksi oziroma si želijo izkustva in občutenja, a se pojavi ovira. Človeku za popolno zavedanje kljub občutenju naslednjega dne manjka vedenje. Ne tisto splošno, temveč tisto njegovo, v večini primerov kar izbruhano. Zaradi tega se človek težje zaveda ali pa mu je stanje občutenja bolj všeč od posledic, zato lahko razvije svojo novo zavedanje, ki ne temelji na besedah drugih, temveč na lastnem užitku.

Ker lahko človek vedno podvomi, kar tudi sme, v drug prav, mu je edina resnica tista, ki jo spozna sam. Človek mora oziroma naj bi preveril vse, kar ve, ali je tudi resnično.

Da bi razumel in da bi se razumel, mora združiti dve celoti. Prva celota predstavlja človekovo notranjost, njegovo vedenje, razmišljanje; druga pa zunanji svet, ki ga človek zaznava posredno preko čutil. Ta pa so včasih varljiva, ampak denimo, da sedaj niso. Obstaja tudi posredno občutenje, kjer človek spoznava občutke nekoga drugega, vendar mu ti zaradi varljivosti zaznavanja in nujnosti nekega predznanja ne morejo dati izkustva v dovoljšni meri.

V proces zavedanja je vsekakor potrebno vložiti trud, učenje neke vrste. Premisliti je potrebno svoje vedenje, preudariti izkustva ter razvozlati občutke, kar ni lahko. Ponavadi je zmešano, ampak gre, če se ne noče.

Ključna komponenta pri zavedanju je sposobnost priznanja zmote, torej reči: „Ravnal sem narobe, zmotil sem se in nisem imel prav“ samemu sebi in tudi drugim, kljub pomislekom in bojazni, da bi izpadel neodgovoren, nezanesljiv, manj vreden ali kaj četrtega, a je vsekakor bolje to kot prikrivanje stvarnosti in iskanje neutemeljenih izgovorov.

Zavedanje samega sebe je končano, (če je sploh kdaj), ko v popolnosti in brez dvoma veš, izkusiš in občutiš, kdo in tudi kaj dejansko si.