Bilo je eno poletje, pri kolegu doma — tam, kjer je hiša en velik verižni fizikalni eksperiment — ko sem v višečem cvetličnem koritu opazil copate — superge in mu rekel: „Ti veš, da imaš pa ravno takšne, kot sem jih imel jaz nekoč.“ Ko mi je odvrnil, da so to dejansko moje, sem se spomnil, da sem mu jih posodil, ker je takrat nekje pozabil svoje delovne copate …
Na to sem se spomnil sedaj, ko sem razmišljal, kakšno obutev sploh še imam poleg sedanje in priznam, da neke izbire resnično nimam. Letos poleti sem si kupil zopet takšne in tako kot takrat – pred sedmimi leti, ko sem si denar za tiste prislužil s študentskim delom – so bili tudi ti zadnji par moje številke, ki je v tem primeru deset. Copata letos dejansko nisem obul, saj sem dovolj verjel vase oziroma v to številko, za katero se je naslednji dan izkazalo, da je prava.
Ni komentarjev:
Objavite komentar