Greha občutek

Ah to vreme in moje razpoloženje prilagojeno temu: užaljeno vesel oziroma veselo žalosten pomorščak na nasedli jadrnici s pomanjkanjem hrane.

Ljudje, sprijazite se, da z mobilnim telefon ne bova nikoli nerazdružena. Joj, kolikor zanikanj toliko razumevanj napisanega. Poenostavljeno rečeno, nanj nisem navezan, pogosto ne vem, kje ga imam, če se komu oglasim, to razumejo kot čudež. Ne boste me prepričali k pogostejši rabi in nikar ne sodite po sebi. Če so ljudje živeli in preživeli trideset let nazaj, ko telefonov še ni bilo (toliko), bomo preživeli tudi sedaj. So tudi dnevi, kot je danes, ko je telefon neprestano pri meni, a z razlogom. Tudi med kolesarjenjem ipd. je telefon poleg.

Nekaj tednov nazaj sem zasledil izjavo zapisano približno petindvajset let nazaj: „Na svetu je Internet.“ Sedaj bi ga prepisal kot: “Svet je na Internetu.“ Telefoni so v zadnjih desetih letih dobili več kot pamet, glavnina pa v roke povezavo z Internetom in posledično edino povezavo s svetom. Ker je telefonov s tipkami je le še peščica, niso bistveno cenejši in na njih ne morem uporabljati spletne banke, uporabljam pametni telefon. Meni služi še kot budilka, za prikaz točnega časa in za priložnostno poslušanje oziroma predvajanje glasbe, s čimer ne izgubljam časa s pripravo namenske naprave. Kakovost zvoka pa me glede na majhnost naprave osupne.

Sedaj, če ni na klik, ni … zato še eno skladbo iz časa kaset, ko se je poslušalo radijsko postajo, čakalo na skladbo in na pričetek snemanja, oziroma iz časa presnemavanje kaset, ki je trajalo tako dolgo, kolikor je bilo nanj posneto.

Poglavje zmag

Tehnika, ki sem jo letos osvojil, je tehnika štirih sekund. To tehniko uporabljam na sestankih in rezultati oziroma posledice so obetavne. Ta tehnika ni nič drugega kot pravilo, da pred odgovorom na vprašanje vsem prisotnim počakam štiri sekunde. Če se v tem času na sestanku oglasi kdo drug, mi ni potrebno odgovarjati. Danes sem sicer moral pravilo opustiti, saj je sestankovanje obtičalo in sem iz dolgočasenja prevzel vodenje.

Izgled resnosti

Bilo je obdobje, skupaj trajajoče dva tedna, ko so me pri skoraj vsakem obisku poštne poslovalnice in bencinskih servisov spraševali po davčni številki, misleči, da pošiljam za podjetje ali točim gorivo za podjetje. Njihov razlog mi je ostal neznan, saj sem se tisto obdobje obnašal enako kot pred tem in po tem. Količina pošte ni odstopala od povprečja, avtomobila nisem menjal, oblečen sem bil tako kot ponavadi. Potem se je kar nehalo.

Sicer pa je danes že drugi dan, ko ne in ne morem izreči določene (bistvene) povedi določeni osebi. Ker je to tako težko, sem si bil naredil načrt z dvema točkama in sem pričel, kot prvo velja to in to. Ko sem moral preiti na bistveno drugo točko, je nastal mrk. Nekaj deset minut kasneje sem poskusil ponovno z dvema točkama, pri čemer je bila sedaj prva točka drugačna, pri drugi točki pa se mi je zopet ustavilo. Poskusil sem v tretje. Isto, vendar sem namesto druge točke rekel, da bom počakal zunaj. V četrtem poskusu sem namesto drugege točke imel že tretjo in četrto točko. Bil sem res potrt. To slabo energijo sem prenesel v noge in sem hodil sem in tja. Tuhtal sem, da si bom poved druge točke napisal na list papirja in jo prebral. Seveda mi tudi to ni uspelo.

Nato sem se domislil nečesa drugega, povsem nepovezanega. Udejanil sem eno izmed mojih (norih) idej in, ko mi je uspelo, sem planil v krohot. To sem pokazal drugim, ki udejanjenega niso razumeli. Pričakovano niso razumeli, saj nisem želel preveč razkriti. Čez nekje pol user sem poklical omenjeno določeno osebo po telefonu. Zopet sem začel s prvo točko, ki je bila tokrat nekaj sedmega, namesto druge točke pa sem rekel, da se vidiva v ponedeljek. Neverjetno.

Napera izvleka

Živeti radovedno ni lažje, je le časovno potratnejše, saj ni hitrih in preverjenih receptov ali uveljavljenih pravil. Živi se z razumevanjem, dojemanjem in navsezadnje tudi s poskušanjem. Človek spozna in pozna svoj celotni podvig, od pričetka do zaključka. Neutemljenih odločitev ni … „Ali je nekje odgovor? Ali je nekdo, ki ve?“

Ko plačujem z gotovino, izročim bodisi točen znesek ali tako natančen znesek, da se mi vrne kovanec, dva ali bankovec. Zgodbi sta dve. Enkrat sem v Ljubljani želel nekaj kupiti (kaj se ne spomnim več, to je bilo vsaj že petnajst let nezaj), vendar iz nekega razloga nisem (zagotovo niso imeli ali sem bil prepozen), zato sem gotovino odnesel na tamkajšno banko, kjer so me vprašali, koliko imam. Izrečeno vrednost so vpisali kot polog. Zatem so izročeno gotovino vstavili v stroj za preštevanje in takrat sem izvedel, da sem storil napako. Ugotovil sem, da sem gotovino štel kot minute. Torej sem za vsakih šestdeset evrov enoto prenesel naprej oziroma sem prištel sto. Vpisan znesek so mi vzeli iz računa in vpisali točen znesek. Druga zgodba je vezana na vračilo v kovancih, kjer se je izkazalo, da so bile vmes še druge valute. To se ni zgodilo enkrat, to se je dogajalo. Manj kot mi vrnejo, hitreje preverim in preštejem.

Malenkosti spreminjajo osebnost.

Razpoka dneva

Sobne rasline so zakrile psa, ki s taco moli v krizo. Te krize še nisem ubesedil in menim, da je čas pravi.

Opazujem druge, opazujem oponašanje ljudi in življenjska obdobja. V naši kulturi je to obdobje izobraževanja, obdobje zaposlitve, obdobje starševstva in obdobje upokojitve, po večini v tem vrstnem redu. Je to vse? To ne more biti vse. Nočem, da bi bilo to vse.

Nisem še raziskoval menj drugih ljudi. Mogoče to za njih sploh ni omembe vreden problem in se s tem ne ukvarjajo – s tem so se sprijaznili. Jaz se nisem, zame je takšno življenje sužnja. To ni sužnjelastništvo, človek je suženj le sam sebi – služenj svojih želj. Kos razmisleka je sledeči: Človek hodi v službo, da zasluži. S tem si kupi hišo. Ker si je kupil hišo, hodi v službo, da si jo odplača. Ker je pot dolga, si kupi vozilo. Ker si je kupil vozilo, se vozi v službo, da ga odplača, itd. Razmere v službi se spremenijo. Človek si želi druge službe, a je zadolžen ter ne ve, kako bo v njegovi novi službi ipd.

Ravnokar našteto ljudje počno, razen če podedujejo ali je plačnik nekdo drug, ampak plačnik vedno obstaja. Seveda niso vsi ljudje takšni. Vodilni ljudje oziroma bolje rečeno lastniki podjetij živijo drugače, večinoma bolje, ampak delež teh ljudi je majhen. Kakor koli, takšno nizanje vzročno-posledičnih povedi, me je vzgojilo drugače. Dejansko se skušam izogniti vsem pastem, ki človeka pahnejo v vrtinec samega sebe.

Mobilni telefon za nekaj sto evrov oziroma skoraj že tisoč evrov? Ne.
Osladkana pijača s tavrinom in kofeinom? Ne.
Naložbeni skladi in obročno odplačevanje? Ne.
Udoben in razkošen avtomobil s kromiranimi obrobami ali spuščenim podvozjem? Ne.
Igranje iger na srečo? Ne.

Ampak lahko bi … zakaj ne bi? Zakaj bi? Lahko bi… ampak vprašanje, ki vedno deluje je sledeče: „Ali to zares potrebujem? Kaj bom s tem? Kolikšna je dodana vrednost?“

Ljudje, ki temu nasedejo, so zame reveži. Reveži, saj stradajo, ker nekje pač morajo vzeti. In, kolikor sem opazoval, nasedejo povečini ljudje, ki že tako ničesar več nimajo in njihovo stanje se le še poslabša.

Kako se pastem izognem? Z analizo oziroma z dvema vprašanjema:„ Kaj imam?“ in „Kaj želim doseči?“ Včasih na to nisem bil pozoren, ampak sedaj se držim za glavo in nasmehnem, ko zaslišim ljudi, ki rešujejo problem, ki ga ne poznajo, v smislu, da ne vedo, kaj naj bi sploh reševali, ker se niso vprašali, kaj imajo ali kaj si želijo. Potem pa rešujejo nek povsem drug problem …

Ker sem vse zgornje želje zavrnil in bi pričakovano zavračal tako naprej, je logični sklep ta, da želj nimam, da si ničesar ne želim. Kaj si sploh želim? Želim si radovednosti in raziskovanja. Za to potrebujem čas. Čas, ki bi ga sicer potrošil v vrtincu samega sebe. Vsi imamo svojih štiriindvajset ur dnevno, razlikuje se le delež, koliko ga namenimo kapitalistom.

Ovčjereja narodov

Ah ta moderna tehnologija, vsakih deset let nekaj udarnega, s čimer se zaposlijo množiče. Še pred časom so bile v igri t.i. kriptovalute, s katerimi je peščica obogatela, večina pa zato izgubila. Sedaj pa je na pohodu ta „umetna inteligenca“ s svojimi lovkami na vedno več področjih.

Ljudje pa postajajo neumnejši. Včeraj sem namreč opazil slovenske podnapise slovenskega govorca, saj je ta pri svojem govoru uporabljal preveč tujk. Te besede se tako redko uporabljajo, da mi ni jasno, zakaj ne bi uporabljal ustrezne besede oziroma kje zavraga je človek staknil te tuje besede. Najverjetnejši razlog uporabe (po moje) je izrazna moč, zaradi česar se pri preklinjanju na slovenskem ozemlju predvsem uporabljajo besede oziroma besedne zveze iz južnih jezikov.

Voditelji držav postajajo manj razsodnejši. Več vojn, več nasprotovanj, višje cene … same nepotrebnosti, otročje igre metanja polen pod noge.

Mislim, da je prišel čas za gojenje sobnih in okrasnih rastlin. Mogoče še sadnega drevja, od tega bom kaj imel.

Nadlegovanje glasbe

Med delom oziroma ustvarjanjem poslušam glasbo, praviloma kar radijsko postajo in povečini je to Radio SI, ki ima pretežno dober izbor glasbe, vendar občasno pretirava z rinjenjem določene slovenske glasbe oziroma določenih komadov. Slišal sem ga prvič, slišal sem ga drugič, dosedaj sem ga slišal že vsaj dvainpetdesetkrat in sem si na podlagi njegovega besedila ustvaril menje, da je avtor ustavil komad, ker ga je moral ustvariti, brez kakšrnega koli vzroka brez kakršnega koli namena, komad obstaja zgolj zase. Besedilo se ponavlja, nima kakršnega koli globljega pomena, pod komad pa je podpisan Gal Gjurin in ni vreden predvajanja.

Slovenska glasba za katero lahko rečem, da se je avtor potrudil tako na besedilu kot skladbi, izvajata Siddharta in Jan Plestenjak. So še drugi dobri avtorji, vendar imata ta dva za moje mnenje precej pestro in zahtevno besedilo, kar pomeni, da imam težave s pomnjenjem.