Občutek skrbi mi s časom peša; ko je bilo kolo še novo, sem pazil nanj, ob koncu sezone pa ga zvrnil na bok, saj sem ga bil naslonil na vrata, jaz pa sem nato ta vrata odprl od znotraj, nevedoč kaj je na drugi strani. Kako sem bil jezen nase! Dve leti kasneje sem ga naslonil, šel naokoli in med svojim vračanjem videl, kako mi ga je veter ponovno prevrnil na bok. Spet sem si pripisoval kritike. Zdaj mi je lažje, zdaj ga zaradi rabe oziroma obrabe povijam že s trakovi in vso nekdanje prizadevanje je manj vredno.
Ampak prizadevanje je vedno prisotno; ni mi povsem vseeno, če mi otroci, ki se na dvorišču med sabo lovijo, na avtomobilu odlomijo ogledala, zvrnejo to ali ono. Lahko bi si pokril oči in zatisnil ušesa ter se nasmejal, ko bi si rekel, da je za vse to kriv sosedov maček. Nasmejal bi se zaradi spomina na dopustovanje pred dvanajstimi leti, ko je bil za prevrnjene steklenice alkolnih pijač naslednje jutro obtožen maček, ki ga nihče ni ne poznal ne videl, a bilo je verodostojno.
Poglavitno vprašanje je, koliko se sploh vznemirjati. Skušam upoštevati izkušnje oziroma zmožnosti svojega vpliva. Na primeru to pomeni, da si ob gneči na cesti rečem, da nad stanjem nimam vpliva in moja dejanja oziroma razmišljanja ne bodo ničesar spremenila, kajti naučil sem se, da bližnjice niso bile nikoli krajše. Pogosto se moram prepustiti toku, ker drugega toka pač ni. Enako je z zamujanjem; lahko hitim, tvegam, mogoče uspem, a vem, da je jutri nov dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar