En dan sem mimogrede smuknil v prodajalno rabljenih oziroma obnovljenih stvari. Stolčki, mizica, na njej oranžen pisalni stroj ter rdeč telefon … Saj imajo, precej imajo, ampak v vsem tem nisem videl drugega kot prizorišča za snemanje oziroma vir pripomočkov za poustvarjanje preteklosti na odru neke predstave. Vsi ti predmeti zame nimajo nikakršne zgodbe. Kaj mi bo ta šalčka, ta krožniček, ta videokaseta … zakaj ne bi bila tista šalčka, tisti krožniček … zakaj bi sploh kaj bilo.
Že tako imam dovolj navlake, preveč navlake. Če si kaj želim, je to mikroskop, sicer ne z veliko povečavo – toliko da razločim desetinko milimetra v bleščeči, zrcalasti okolici, vendar takšen, da ga je mogoče pričvrstiti na rob mize ali steno in povleči k sebi ali odriniti stran oziroma ga uprabljati kot namizno svetilko – pod objektivom ni ničesar, vendar ga zaenkrat nimam kam trajno namestiti, začasne oziroma vedno–v–napoto rešitve pa si ne želim.
Začuda so v prodajalni imeli tudi gramofonske plošče. Tega sprva nisem opazil, dokler tam ni neko dekle po njih vprašalo, saj so bile zložene v pohištveni omarici dnevne sobe. Motiti je nisem želel, dodatno pa sem se tolažil; kar je bilo zanimivega, so že pobrali, nekega blaženega odrešenja ali česar koli drugega pa tudi ne bom doživel. Še na tiste, ki jih imam, nisem položil igle že vsaj dve leti, zagotovo tudi več.
Po moje je tako, lažje dostopno manj cenjeno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar