Obujam spomine, pri čemer ugotavljam, da sem kljub svojemu dokaj dobremu pomnenju veliko že pozabil.
V prvem letniku fakultete sem po predavanjih oziroma vajah redno obiskoval pretežno eno oziroma skoraj gotovo le restavracijo na obrobju Ljubljane, saj je bila tam hrana okusna, količina precejšnja, postrežba hitra in cenovno ugodna. S študentskim bonom in z manj kot z dvema evroma doplačila so prinesli juho, kdaj tudi jušnik, glavno jed, pehar kruha, solato, sladico poleg še treh decilitrov džusa (polovica vode in preostankom pomarančnega sok). Redno obiskovanje oziroma zvestobo je opazila tamkajšna ekipa oziroma natakarji in brez zadržkov lahko rečem, da smo se poznali. Uspeli so prepoznati navade in doma so se mi začeli kopičiti njihovi papirnati prtički.
Meseci so minevali, po zimi je prišla pomlad in tam se je odprla terasa, vzdušje je bilo še boljše, vendar sem se konec naslednjega leta preselil na drug konec Ljubljane. Obiskov je bilo manj in na kremaste sladice sem pozabil. Tudi kruha drugje niso več prinašali.
Glede na prebrana mnenja na spletu o tej restavraciji, je nimam namena ponovno obiskati. Mogoče se je lastništvo spremenilo, mogoče je ekipa povsem druga, mogoče je od vsega ostalo le ime in njen kraj ob Ljubljanici. Zagotovo pa ne bo mogoče poustvariti takratnega vzdušja. Časi so pač drugi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar