Po daljšem omahovanju sem se le spravil v prodajalno odprto zgolj eno popoldne tedensko po zobne krtačke, kajti svojo sem imel že preveč razcefrano. Upal sem na popust, kot je mi sodelavka dejala kakšen mesec nazaj ob kosilu, vendar mi je tamkajšna prodajalka povedala, da potrebujem njihovo kartico izdano pred nekim datumom in če hočem popust, naj si kartico sposodim. Pogledal sem ceno kratačk in odšel.
Napotil sem se v trgovino, kjer sem jih vedno dosedaj kupil, a raje zašel v drugo večjo trgovino. Tam sem zopet pogledal ceno in trgovino zapustil, saj je bila cena višja od cene brez popusta v prvi prodajalni. Nazajgrede sem se ustavil v trgovini, kjer sem jih vedno dosedaj kupil in sem jih kupil tudi tokrat. Vzel sem jih še enkrat več kot bi jih sicer, saj je bila cena občutno (to pomeni na občutek — približno) nižja kot bi bila v prvi prodajalni s popustom. Na klinu je ostal le še en zavoj, tako da smem reči, da sem jim pobral skoraj vse. Čeprav mi barvna paleta krtačk ni bila po okusu, bi vzel tudi zadnje, če bi bil le prepričan, da imam na bančnem računu dovolj denarja.
Tudi stranka na blagajni pred mano, za katero smatram, da je tudi moja sodelavka, sicer ena druga, a se tam o tem nisem želel prepričati, jih je tudi kupila poleg še nekih čokoladic. Mimogrede sem pred tem (na poti v večjo trgovino) srečal še eno sodelavko. Mogoče pa bi jih še več.
Končno imam novo krtačko in sem srečen. Nisem pa srečen, ker nisem pravočasno odpisal na sporočilo mojega naročila, če dovolim, da namesto dvesto metrov pošljejo dvakrat po sto metrov. Zdaj bo dostava še zamaknjena za en dan in že tako sem imel zakasnitev zaradi potrjevanja plačila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar