Za vse, kar se je zgodilo, a se naj ne bi, in za vse, kar se ni zgodilo, čeprav bi se lahko, obstaja vzrok. Mogoče je znan, a ni nepomemben.
Tedaj se kaj ni izšlo po predvidevanjih in podiral se mi je svet; zdaj, skoraj že petnajst let ali le dva meseca kasneje, bi rekel, da je bolje, da se kaj ni izšlo. Še vedno se je vse nekako izšlo oziroma razrešilo, čeprav mi je bilo tisti trenutek lahko tudi skrajno neprijetno. Kaj če se enkrat ne bo izšlo?
Dodatno obremenitev mi predstavlja še strah pred zamujenim in strah pred nepredstavljimi posledicami. Lažje mi je, ko ugotovim, da teh in takšnih tegob nimam samo jaz, vendar si nisem niti predstavljal, da nas je toliko. Zahvaljujem se vsem, zaradi katerih je sedaj pogonsko gorivo postala omejena dobrina. Včeraj me je na najpogostejšem odjemnem mestu pričakal listek o nedelovanju točilne ročke, zato sem danes svojo srečo najprej poskusil nekje drugje, kjer pa so to mesto razočarano zapuščali tudi drugi. K sreči oziroma kot že omenjeno, da se vedno izide, sem za tem že danes uspel točiti na svojem najpogostejšem odjemnem mestu.
Brez priložnosti ni zamujenih priložnosti.
Ampak v tem svetu, v teh zadnjih nekaj letih, če se ravno ne živi v nekih odročnih krajih v Kanadi ali Rusiji, novice najdejo človeka vsepovsod. So bili ponedeljki, ko človek ni vedel, kakšna cena bo v torek, in ni mi še uspelo izbrskati zakonske podlage oziroma se mi dokopati do vira na dan pred spremembami o prihajojočih spremembah; te dni pa se že skoraj dva tedna ve, kakšne bodo cene. Bili bi tiho, čez noč spremenili cene in to bi bilo vse. Prerivanja ali pomanjkanja ne bi bilo.
Tako trhel in povezan je svet …
Ni komentarjev:
Objavite komentar