Oh, kako sem srečen, ko s kolesom premagam kakšen klanec; sploh tiste, katere kdaj komaj; ko zavoham vonj zaščitne kreme proti sončevim opeklinam, ki zadiši ravno tako kot vsako leto poprej, četudi je nova. Še vedno se vsakih prvih nekaj kilometrov sprašujem, čemu mi je vsega tega treba, če sem lahko krava, ki brezskrbno ležeče prežvekuje v travi na nepokošenem travniku na levi strani ceste, po kateri se vozim v trenutku, ko razmišljam o tem. Saj jo bi fotografiral, pa se mi tudi tega ni ljubilo. Na koncu sem pri šestdesetih kilometrih zaključil.
Ne najdem prave besede, s katero bi celovito zajel razočaranje nad tem, da mi dvoletno varčevanje ni prineslo takšnih donosov, katerim sem priča zadnja pol leta, čeprav se ob pogledu na svoje razdejanje sprašujem, kaj sploh počnem oziroma kaj je moj cilj in zakaj nisem s tem pričel že deset let nazaj … imel bi trikrat toliko; no, sem pa imel nečesa drugega več. Mogoče.
Priznam, da je zasvojljivo. Odvaditi se moram si izposojati denar, pa čeprav od samega sebe, kakor koli se to sliši nemogoče, ampak obvladujem zaplesti preproste stvari. Denarja se ne izposoja, to je pravilo. To mora ostati pravilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar