Ker se sredi tega leta pričakuje spremembe pri uvozu blaga iz tretjih držav, sem sklenil, da si ta mesec nakupim, kakopak na kup, čimveč stvari, in čeprav vem, da bom samo za poštnino zapravil tromestne zneske, se s tem sploh ne obremenjujem. Ali plačam sedaj ali bom tedaj to in še kaj.
Če se ozrem za petnajst let nazaj, ko sem pospešeno začel nakupovati po spletu, sedaj nakupim le tisto, kar res potrebujem, medtem ko sem nekoč razmišljal drugače. Tedaj sem vzel, četudi za to nisem imel potrebe, in, četudi me zdaj zanima povzetek in zneski po letih, se mi ne ljubi delati teh analiz.
Kar me je presenetilo v vseh teh letih je število ponaredkov. Tri leta sem kupoval eno in isto stvar, dejansko pa sem to eno in isto stvar prejemal v sedemnajstih med seboj različnih izvedbah, od katerih je bilo enajst izvedb očitnih in nedelujočih ponaredkov, pet uporabnih izvedb, za katere nisem preverjal izvirnosti, in zgolj ena izvedba preverjen original. Kupoval sem, dokler sem prejemal uporabno izvedbo, ob neuporabnem ponaredku pa sem zamenjal prodajalca in na vsake toliko časa s poskušanjem poiskal nove prodajalce. Zdelo se mi je, da mnogi sploh niso vedeli, kaj prodajajo. Na koncu sem našel prodajalca z originalom, pri katerem sem nato kupoval, dokler ta stvar ni tehnološko zastarela. V eni dobavi je za površinsko prevleko na izvedbi namesto kositra uporabil zlato in to me je ganilo.
Še vedno pa me preseneča tudi število mojih „ponarejenih“ občutkov, največ odvečnega strahu. Ne vem, zakaj od časa do časa podvomim v nedvomljivo; jemljem nepomembno najpomemnejše, se vprašam, zakaj nečesa nisem storil, čeprav najraje bi; žalujem ob izgubi neizgubljenega. K'r neki. V takšnih trenutkih se ne razumem, ker se poznam in vem, kako bi morale stvari iti, ampak ne gredo. Ne gredo, ker pri meni cilj ni pomemben – najraje ne bi nikoli prišel do njega, saj mi je pomembnejša pot do cilja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar