sreda, 22. julij 2015

Jahta potopa

V petek so me tako lepo izigrali, da so mi z jezika vzeli besedo „ne“ in jim brez glasu prikimal, saj smo vedeli vsi, da druge rešitve oziroma odgovora pač ni.

Zato sedaj berem „Social Media Strategy“ in ugotavljam, da res nisem rojen za to. Kup enih popolnoma nesmiselnih stvari, ki pišejo, kako svet stoji, in končno vidim, čemu ima vsa vsebina čuden priokus. V smernicah je dobesedeno zapisano, naj se slabih stvari ne izpostavlja, in poudarja le dobre.

Zato je sorazmerje podrto in zato lahko že vsak vsaj malo podinteligenten zazna, da v takšnih besedilih nekaj manjka, ampak ljudje se s tem ne obremenjujejo.

Podobno so na drugi strani ljudje, ki postavijo vprašanje zgolj za pridobitev nekega pozitivnega odgovora, za potrditev nečesa. Fuj.

Bodi pripravljen na vsak odgovor.

petek, 17. julij 2015

Zmedeni uzurpator

Najlepše so pesmi z vsebino brez besedila.

André Rieu - Ballade pour Adeline

četrtek, 16. julij 2015

Zgodbe vetrov

Zdi se mi, da etiketiranje ljudi zveni slabšalno povsem brez razloga. Kdo pravi, da ljudje pripisujejo ljudem zgolj slabe lastnosti. Zakaj ne bi bila vmes še kakšna dobra lastnost, ali pa kar vse dobre? Je pa res, da si človek veliko lažje zapomni slabe stvari kot dobre.

Pojem je za moje pojme zelo ohlapno opredeljen, če sploh je. Jaz si etiketiranje ljudi lahko predstavljam dobesedno; kot navidezen listek s porezanimi robovi, ravno takšne oblike kot tisti, na kateremu je včasih v trgovini pisala cena, in ki je z vrvico ali brez nje navezan ali nalepljen na osebo, ter kot tudi povsem abstraktno: podatki povezani z osebo, čeprav mi je navidezen listek, ki plapola v vetru, veliko bolj všeč.

Na tem listku ni le kup osebnih lastnosti, temveč cel spis, znanje o človeku, ki pa je nažalost omejen s sposobnostjo pomnenja in pozabljanja. Ko se nove stvari dodajajo, se stare pozabljajo. Se pa stvari pozabljajo tudi s časom, povsem samodejno in nenadzorovano. Ker ne poznam dovolj besed ali pa ustrezne besede sploh ne obstajajo, je vsebina precej na široko razpisana.

Obstaja teorija, kjer je etiketiraje povezano z odklonskostjo, kjer naj bi družba odločala o etikah in ne posameznik, ampak po moje je družba premalo strokovna, da bi bila utemeljeno razsodna.

Recimo, da imamo človeka, ki parkira svoj avto čez dva parkirna mesta, saj se boji, da mu bi potniki sosednjih avtomobilov, ki bi nato parkirala levo in desno od njega, z vrati udarili ob njegov avto.

Po eni strani bi se našla velika množica ljudi, ki bi rekla, da je s svojim dejanjem zasedel mesto namenjeno drugemu; po drugi strani pa se bi zbrala množica ljudi, ki se prav tako boji za svoj avto in ki dvomi v pazljivost ljudi in ki bi bila podobnega mnenja kot on. Torej množico A sestavljajo ljudje, ki niso dovolj pazljivi (kar ne pomeni, da so nepazljivi) ter imamo množico B skrbnih ljudi. Ker je množica A večja, bi po teoriji odklonskosti pomenilo, da je množica skrbnih ljudi odklonska, torej je za večino pozitivna stvar negativna.

Dejansko pa je kriv projektant, ki je zrisal premajhna parkirna mesta.

Torej so posameznikove etikete posameznika zgolj mnenja.