Konzerva svežine

„Kaj imaš to,“ jo vprašam.
„Lak za nohte,“ mi odgovori.
„Koliko stane?“
„Tam okoli dva evra“
„Koliko ga je?“
Na steklenički prebere „8 mililitrov“.
Pomislim na svojo pločevinasto posodo in rečem: „Jaz sem dal osem evrov in pol za en deciliter. Lahko greva tja, kjer ti bodo namešali kakršen koli odtenek, potem pa ga razdeliš, saj ga bo tako ali drugače preveč.“
„Ampak kako naj vem, da ne bo šel skozi noht.“
„Eh, te barve za avtomobil so itak na vodni osnovi, in dejansko zelo slabe … ampak kaj je to sploh?“

„Je barva? Je lak? Je barvni lak? Je barva z lakom? Če imamo brezbarvne lake, potem imamo tudi takšne z barvo? Kakšna je sploh razlika med barvo in lakom? Zakaj sploh to razlikujemo, če pa ne poznamo razlike, v trgovini pa vedno piše barve in laki.“

Kolikor vem, se sloj laka nanese na sloj barve in zato služi za zaščito in sijaj.

Mimogrede, je pred več leti, zagotovo pred vsaj desetimi, ati z avtomobila želel očistiti ptičji medletni proizvod. Uporabil je šampon globoko rumene barve, ki ga je našel v kopalnici in katerega so tisti čas oglaševali po televiziji, češ da ne povzroča solz ter rdečih oči. Verjeti ali ne, je ta šampon razžrl lak avtomobila.

Oprano ime

Prosijo me za uslugo in najprej traja slabo uro, da pridem do tja, kamor sem prišel samo s tem namenom. Ko sem že tam, pa se stvari ne odvijajo, tako kot mi je bilo naročeno. Tako se znajdem v stanju s svojo zardelostjo, iz katerega ne vidim izhoda in sem vanj prišel zaradi svoje dobrosrčnosti. Tam ni ljudi oziroma nikogar, komur bi lahko stvar izročil; kar tako prepuščeno samo sebi je ne mislim pustiti; pa tudi ne spodobi se, da bi s stvarjo samo odšel. Ker mi tudi tisti, ki so me prosili, ne morejo pomagati, se v glavi počutim kot nekdo, ki teče kolikor hitro ga nesejo noge (ali se celo pelje v avtomobilu) in išče zid, v katerega se bo zabil, a se mu zidovi odmikajo.

Zato sem na sploh ljubosumen malomarnim ljudem, katerim preveč zaupaš. Briga jih, kaj se bo s stvarjo zgodilo, če bo ta sploh prišla do tja, ali je ne bo nikoli nazaj.

Takšni ljudje si upajo s hišnimi copati stopati po travi, morda tudi zemlji, takšni ljudje si upajo s čevlji stopiti na parket, takšni ljudje si upajo z nožem rezati v s-teflonom-zaščitenem pekaču. Kaj ti na koncu poleg dela s čiščenjem in razpraskanega pekača sploh preostane?

Vprašanje enostavnosti

Včasih pride dan, ko zgolj listam med skladbami, pesmimi ter nisem prepričan, kje se naj bi ustavil. Ni mi jasno, čemu se ne morem ustaviti, in se sprašujem, kako so mi bile lahko točno te skladbe nekoč všeč, sedaj, v tem trenutku pa mi niso. To seveda ne pomeni, da mi nikoli več ne bodo.

Pomislim nase, na svoje ideje, svoje želje, če so bile tudi te takšne: meni takrat dobre, dolgoročno pa slabe … Seveda, marsikaj se ni uresničilo in marsikatera poteza ni bi bila najboljša.

Zamenjam skladbe z dogodki. Ne obžalujem. Poskušam se spomniti okoliščin, občutij, razlogov, ciljev, ki mi bodo pomagale poiskati razlage svojih odločitev.

Razlage so le dojemljive, neopisljive, a precej uporabne, da se spomnim ljudi, ki so ravnali enako, zato se nasmejim človeški neizvirnosti. Toliko nas je, ampak večina ravna (se odziva) povsem enako. Je to pomanjkanje domišljije posledica vzgoje ali nezavednega učenja? Zagotovo obstajajo izjeme, tako kot pri glasbi, vendar se pri odzivih redkokdo načrtno omeji na samo določena ravnanja, medtem ko marsikateri ne posluša tega ali onega zaradi lastnih načel.

Sedaj, ko poznam svoje odzive malo bolje, zaznavam svoje razpoloženje, svojo govorico telesa in slučajne posledice, ki jih lahko stanje povzroči.

Pred dvema, tremi leti sem sem zapisal, da med pogovorom zelo težko gledam v oči, kar naj bi se strokovno tolmačilo drugače. Ugotovil sem, da gledam stran, če sogovorca ne poznam, če razmišljam, če govorim manj (poslušam, kratko odgovarjam, kimam) ali če se mi zdi sogovorec preblizu. Ker to poteka samodejno, se potrudim in občasno pogledam v oči.

Vsebina mesečnih revij za rajo s povoščenimi listi trdi, da gledanje v desno pomeni spominjanje okusa ali vonja, o čemer pa zelo dvomim, saj je beseda med mojim gledanjem v desno tekla o davčnih blagajnah in njihovih QR kodah.