Včasih pride dan, ko zgolj listam med skladbami, pesmimi ter nisem prepričan, kje se naj bi ustavil. Ni mi jasno, čemu se ne morem ustaviti, in se sprašujem, kako so mi bile lahko točno te skladbe nekoč všeč, sedaj, v tem trenutku pa mi niso. To seveda ne pomeni, da mi nikoli več ne bodo.
Pomislim nase, na svoje ideje, svoje želje, če so bile tudi te takšne: meni takrat dobre, dolgoročno pa slabe … Seveda, marsikaj se ni uresničilo in marsikatera poteza ni bi bila najboljša.
Zamenjam skladbe z dogodki. Ne obžalujem. Poskušam se spomniti okoliščin, občutij, razlogov, ciljev, ki mi bodo pomagale poiskati razlage svojih odločitev.
Razlage so le dojemljive, neopisljive, a precej uporabne, da se spomnim ljudi, ki so ravnali enako, zato se nasmejim človeški neizvirnosti. Toliko nas je, ampak večina ravna (se odziva) povsem enako. Je to pomanjkanje domišljije posledica vzgoje ali nezavednega učenja? Zagotovo obstajajo izjeme, tako kot pri glasbi, vendar se pri odzivih redkokdo načrtno omeji na samo določena ravnanja, medtem ko marsikateri ne posluša tega ali onega zaradi lastnih načel.
Sedaj, ko poznam svoje odzive malo bolje, zaznavam svoje razpoloženje, svojo govorico telesa in slučajne posledice, ki jih lahko stanje povzroči.
Pred dvema, tremi leti sem sem zapisal, da med pogovorom zelo težko gledam v oči, kar naj bi se strokovno tolmačilo drugače. Ugotovil sem, da gledam stran, če sogovorca ne poznam, če razmišljam, če govorim manj (poslušam, kratko odgovarjam, kimam) ali če se mi zdi sogovorec preblizu. Ker to poteka samodejno, se potrudim in občasno pogledam v oči.
Vsebina mesečnih revij za rajo s povoščenimi listi trdi, da gledanje v desno pomeni spominjanje okusa ali vonja, o čemer pa zelo dvomim, saj je beseda med mojim gledanjem v desno tekla o davčnih blagajnah in njihovih QR kodah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar