Prosijo me za uslugo in najprej traja slabo uro, da pridem do tja, kamor sem prišel samo s tem namenom. Ko sem že tam, pa se stvari ne odvijajo, tako kot mi je bilo naročeno. Tako se znajdem v stanju s svojo zardelostjo, iz katerega ne vidim izhoda in sem vanj prišel zaradi svoje dobrosrčnosti. Tam ni ljudi oziroma nikogar, komur bi lahko stvar izročil; kar tako prepuščeno samo sebi je ne mislim pustiti; pa tudi ne spodobi se, da bi s stvarjo samo odšel. Ker mi tudi tisti, ki so me prosili, ne morejo pomagati, se v glavi počutim kot nekdo, ki teče kolikor hitro ga nesejo noge (ali se celo pelje v avtomobilu) in išče zid, v katerega se bo zabil, a se mu zidovi odmikajo.
Zato sem na sploh ljubosumen malomarnim ljudem, katerim preveč zaupaš. Briga jih, kaj se bo s stvarjo zgodilo, če bo ta sploh prišla do tja, ali je ne bo nikoli nazaj.
Takšni ljudje si upajo s hišnimi copati stopati po travi, morda tudi zemlji, takšni ljudje si upajo s čevlji stopiti na parket, takšni ljudje si upajo z nožem rezati v s-teflonom-zaščitenem pekaču. Kaj ti na koncu poleg dela s čiščenjem in razpraskanega pekača sploh preostane?
Ni komentarjev:
Objavite komentar