Danes me je branje zaneslo do ruskega jeklenega moža, njegovih spomenikov ter spreminjanju državne ureditve po njegovi smrti. Žal ne znam pojasniti, kako sem prišel do tega, ampak vse te letnice in kasnejše strmenje v te in povezujoče dogodke spremeni dolg čas v hipe. Minilo je že šest let od smrti … in že vsaj leto dni od … Kaj pa jaz, kaj se je dogajalo ta čas z mano.
Lahko rečem le, da nič več od ničesar ali pa ne zaznavam dobro. Zdi se mi, da se že par let vrtim kot mačka okrog vrele kaše. Seveda se bi ta kaša lahko že zdavnaj ohladila, vendar je še kar ne znam ohladiti. V kaši se kuhajo moje ideje, moje želje in moje predstave, a se bo kaša kljub mojem optimističnem vrtenju tako v eno kot v drugo stran čez čas zažgala in jo bom lahko le odvrgel.
Obotavljam se. Prav zares se, kajti vedno bolj dvomim v njeno vsebino. Vsak razmislek mi da vedeti, da se moje želje krešejo s predstavami in da mi takšne želje ustvarajo sovraštvo do njih samih. To sklene zanko, zato me briga, koliko je kaša še vroča.
Sprijaznil sem se in lepo mi je. Uživam v dobrem in v slabem, a si mislim, da bi mi verjetno lahko bilo boljše; zagotovo bi mi lahko bilo, ampak … čemu bi se trudil.
Če bi mi bilo boljše in lepše, potem bi v novem boljšem stanju mislil, da bi mi bilo lahko še boljše. Ker se takšno skakanje po stopničkah boljšega ne bi nikoli zaustavilo, se mi zdi skakanje brezciljno. Zaradi nenehnega izpopolnjevanja ne bi nikoli prišel do časa za tisto, kar že rad počnem.
Na kratko kaša predstavlja (izkrivljen) smisel, do katerega je nesmiselno priti.
