Menda je vsakdo kdaj prejel kakšno reklamno gradivo, ki ni bilo iz paprija. Nekoč so delili flomastre, svinčnike in leteče diske „frizbije,“ sedaj pa delijo trakove za okrog vratu ter razne USB vtikline. Ljudje so teh vtiklin nenormalno srečni; pomembno je še, da je na njih čimvečje število, toda vredne so le toliko, kolikor so za njih plačali, torej nič. To ugotavljam vedno znova, zato bi jih bilo bolje zavrniti, komu jih podariti kot pa izgubiti podatke.
Na enem je na veliko pisalo dvaintrideset giga, medtem ko na njega nisem mogel spraviti popolnoma ničesar. To je še dobro, saj se je končalo popolnoma na začetku, ko ni bilo še ničesar izgubljenega. Na drugega, oglaševanega kot osem giga, mi je uspelo spraviti pet pesmi, od katerih so se štiri predvajale brez težav, peta pa se je začela predvajati nekje iz sredine. Postopek nalaganja sem ponovil kar nekajkrat in naposled le dosegel, da se je tudi peta skladba začela predvajati od začetka. Ko sem dodal še okoli šestdeset skadb, je pri ponovnem vklopu ostalo dosegljivih samo prvo omenjenih pet skadb; ostale, nove, so bile popolnoma „nevidne.“ Da ne omenjam časa nalaganja skladb; bilo je izredno dolgotrajno. V tretje gre rado in tretja podarjena vtiklina si je zapomnila vse skladbe, čeprav je bilo nalaganje nanjo zopet dolgotrajno.
Če si sedaj predstavljam, da mi kdo posodi svojo podarjeno vtiklino in se mi, prvič, nalaganje zavleče, ali drugič, postane neuspešno, ali tretjič, se to ugotovi šele potem, ko se vrne, potem res raje ponudim nazaj svojo kupljeno vtiklino in upam, da se mi vrne nazaj. Zaenkrat so se še vse.
Podarjene USB vtikline so lahko zahrbtne!
