Mehka zmes

Pripetljaj izped nekaj deset dni je naslednji. Z roko sem šel proti luknji namenjeni odtoku sredi kopalnice, misleč, da bom prijel za vlaknino, ki maši luknjo, in jo potegnil iz cevi, potem pa zagrabim za nekaj mehkega in takoj posumim, da to ni to. Primaknem prse k nosu in zasmrdi. K sreči sem uporabljal rokavice, za kateri pred tem že tako nisem našel pravega para, nato sem desno spral zunaj pod vodo. Neverjetno je, kako smrdi ta mačji drek tudi, ko sem pobiral ostanke in jih nesel z leseno deščico, ki sem ju našel v bližini, v kanto za smeti.

Sicer pa veliko razmišljam o življenju. Zdi se mi, da smo kljub svoji lastni volji in predvsem zavedanju samega sebe, še vedno precej programirani.

Vrinjena dejstva

Nikoli nisem bil talentiran za kakršno koli risanje. Ne znam risati. To je poznano dejstvo, ki mi je jasno in razvidno iz tistega, kar nastane na papirju. Ni mi pa jasno, čemu pa v sanjah doživljam ravno nasproto. Tam so mi jasni vsi obrazi, slišim govorico ljudi, ki jih nikoli nisem slišal govoriti. Vendar, previdno, lahko gre zgolj za iluzijo: vrinjena dejstva. To pomeni, da vse kar vem, je zgolj to, da so bili vsi obrazi jasni. Ne morem  pa vedeti ali se kakor koli prepričati, če so res bili.

Šestindvajseti

Ta petek je pa izjemoma dolgočasen. Ura se komajda premika, nekaj bi še prebral, vendar ne vem, kaj. Tisto, kar sem bral dosedaj mi je pretežko, vsebuje preveč podrobnosti. Morda bi še kaj pojedel, čeprav, kolikor sem raziskoval, je bolje zaspati lačen kot pa sit.

Želim si malo nižjih temperatur in snega, to pa.