Iskrive globine

Budilka pokaže šest zjutraj in začne piskati. Pogledam ven in na obzorju je vidno Sonce. Tri mesece kasneje budilka še vedno piska, a je zunaj drugače: dežuje in še kar je temno. Med vožnjo se počutim obupno; ničesar ne vidim in najraje bi še spal, četudi bi sanjal kozlarije npr. da na vlaku po dva in pol evra kupujem karte za nogometno tekmo med Tottenhamnom in Bistrico ob Sotli, a jih moram kupiti štiri, saj kupujem zadnji dan, na dan tekme. Pomislim na lepše čase, na poletje izpred deset let, ko mi je med vožnjo proti vzhodu, sicer še pred šesto uro, v obraz svetilo veliko oranžno Sonce. Takšni prizori niso bili redki; zaradi svetlobe sem komaj gledal na cesto; pa tudi nikakršne zaspanosti ne pomnim. Mislim, da mi je bilo lažje. Pojma nimam, o čem sem takrat razmišljal cele dneve. Vem le, da sem se zbujal ob radiju in zvokih galebov, ko je bil na sporedu vozni red trajektov.

Sedaj sem obremenjen že s tem, skozi katera vrata bom najprej stopil. Po pogovoru razmišljam, katere besede sem v njem uporabil oziroma kaj sem povedal po domače. Nekaj mora biti točno tako in pod nikakršnim pogojem drugače, preostalo je lahko kar koli. Popolnoma nepomembne stvari igrajo glavno vlogo.

Med hojo sem se spraševal, ali bodo sedaj, ko bodo dokončno ukinili letno premikanje ure, obdržali poletni ali zimski čas. Če bo obveljal poletni, bodo zimski takšni, da bom od doma šel ponoči in domov prišel tik pred večerom, krasno: nič več tistega občutka, da se bo lahko konec oktobra ležalo uro dlje.

Občasno popoldne začutim utrujenost, katere se ne moram znebiti niti z ležanjem. Zdi se mi, kot da imam premalo energije za odpočiti se.

Ta teden že tretjič letos popravljam pralni stoj pa ne zato, ker bi ga prvič in drugič slabo popravil, temveč se vsakič pokvari nekaj drugega. Zadnja krivda je povsem moja, saj sem pognal prazen pralni stroj na petindevetdeset stopinj, da bi se nekako ščistil sam, a mi je pri tem odpovedal grelec.

Pogosto se dolgočasim, a, čeprav imam načrte, se mi zdi, da so ti preobsežni oziroma da bom porabil za to preveč dragocenega časa. Kakor koli že zabijem čas, mi je všeč, da z vsakim dnem vem (oziroma izvem) nekaj novega. Vsaj nekaj (:

Mirna resničnost

Dnevi švigajo mimo … ko se teden začne, se ta že skoraj konča. Spomnim se nase, ko sem si ob koncu tretjega razreda rekel; samo še dvakrat toliko časa pa bo konec osnovne šole. Kje so že ti dnevi?

Sedaj si večkrat rečem, da moram kaj pospraviti, vendar je toliko vsega, da sploh ne vem, kdaj bi se tega lotil, kaj šele, kam bi vse to dal. Vsega je vsepovsod. Vse bo morda prišlo nekdaj prav. Pogosto naletim na nekaj, na kar sem že pozabil … in si osvežim spomin. To so predvsem razne malenkosti po škatlicah.

Pri tem spoznavam sebe, se razumem in se krotim, kajti jaz bi imel stvari čimbolj poenotene. Ne rad sprejemam spremembe, čeprav kasneje ugotovim, da z njimi ni nič narobe. Vse stvari morajo biti enake, ali enake barve, enake oblike … Ko mi pisalo več ne piše, želim nadaljevati z enakim. Tiste majice s kratkimi rokavi, ki jih nosim, so vse enake, razlikujejo se le v barvi; in ko bom sedaj kupil nove, bom kupil enake. Ko česa ne izdelujejo več, sem razočaran.

Velikokrat sem kupoval v paru, vse podvojeno. Nekaj stvari imam zato še zapakiranih.

Mi pa zmanjkuje idej.

Minevanje mimogrede

Ko je petindvajsetega avgusta prišla ohladitev in je trajala kakšen teden, sem pomislil na konec toplih dni. Zmotil sem se; v zadnjem tednu je pod soncem zopet vroče. Prišli so dnevi, ki niso več del poletja, vendar tudi ne morem reči, da so že del jeseni. Ti dnevi so nekaj vmes in so namenjeni analizi preteklosti.

Včeraj sem se sprehodil po poti med njivami in travniki, kjer sem nazadnje hodil pred letom in pol. Nekaj stvari je drugačnih, nekaj jih je ostalo nespremenjenih. Smeti so kljub včerajšnem podvigu še vedno tam, kjer so bile. Tudi drugje, kjer sem jih pred leti opazil, so se zdaj postavile table, da je njihovo odlaganje tam prepovedano.

Kolesaril sem več kot lansko leto. To žal ne pomeni, da sem prekolesaril veliko, kajti lansko leto sem prekolesaril zelo malo. Še vedno kolesarim na kolesu, ki bi sicer, če ga ne bi vzel, končal na smetišču. Verjetno se moram na njem več naprezati, kot se bi na novem, ampak to me ne moti.

Moti pa me način, kako se rešuje problem odpadkov. Ljudje so pripravljeni iti v skrajnost, torej v trgovino s svojo embalažo ipd. Po drugi strani pa je še preveč stvari za enkratno uporabo … od plastičnih kozarcev, krožnikov in pribora, ki se potem niti ne sperejo in zato z ostanki hrane končajo v mešanem odpadu …

Tudi pakiranja so vedno manjša. Včasih so bile čokolade po sto ali tristo gramov, sedaj pa je za isto težo potrebno kupiti več čokolad in zato imeti enkrat več odpadne embalaže.