Vonj barv

Ker so cel teden govorili, da se bo v nedeljo vreme poslabšalo, se je točno vedelo, da se mora v soboto nekam iti. In tako se je tudi zgodilo.

Ker je bila napovedana megla, se je mislilo odditi že zjutraj, da se bi prišlo na cilj že pred sončnim vzhodom, vendar je pot do tja nevarna, zato se je raje počakalo, da se zdani. Seveda se je potem še dodano zavleklo, saj sem šel na pošto, kjer ljudje počno vse drugo kot pošiljajo pisma; recimo kupujejo cvetje in plačujejo položnice po nekaj minut; jaz pa čakam s kuverto in s točno preštetim denarjem. Kovance sem imel preštete, saj so me že nekajkrat nategnili, tako da sem domov prišel s kakšno kuno, jaz pa jih mečem v posodo in pogosto ne gledam, kaj dobim nazaj.

Križišče v centru se je zabilo, ker sem zapeljal v križišče in čakal nasproti prihajajoč avtomobil, da se mi za zavoj na levo umakne. Dokler ta ni dal smernika nisem vedel, da on tudi čaka name, saj zavija levo. Pomaknil sem še malo naprej in zaplet se je razrešil.

Na začetku poti nisem našel ene plastenke. Pač bom imel samo dve namesto treh. Ko se je hoja začnela, sem začel razmišljati o torkovem sestanku, kaj sem v tem tednu naredil oziroma ugotovil in kako bi to objektivno najlepše predstavil. Vsake toliko časa sem pogledal meglo v dolino, vreme se mi je zdelo odlično in gozdovi še niso bili povsem v drugih barvah; še vedno je bilo vmes nekaj zelenja.

Proti koncu poti se je Sonce skrilo, vendar ne za dolgo. V preostanku dneva je bilo ravno pravšnje jakosti. Videlo se je, da so tudi drugi ljudje izkoristili dan.

Med vožnjo domov je bila na radiju oddaja o pohodništvu nekje ob Soči in pohodniki so izjavljali, kako se pri tem odklopijo od dnevnega vrveža; pomislil sem nase, kako se danes nekako nisem uspel.

Iskrive globine

Budilka pokaže šest zjutraj in začne piskati. Pogledam ven in na obzorju je vidno Sonce. Tri mesece kasneje budilka še vedno piska, a je zunaj drugače: dežuje in še kar je temno. Med vožnjo se počutim obupno; ničesar ne vidim in najraje bi še spal, četudi bi sanjal kozlarije npr. da na vlaku po dva in pol evra kupujem karte za nogometno tekmo med Tottenhamnom in Bistrico ob Sotli, a jih moram kupiti štiri, saj kupujem zadnji dan, na dan tekme. Pomislim na lepše čase, na poletje izpred deset let, ko mi je med vožnjo proti vzhodu, sicer še pred šesto uro, v obraz svetilo veliko oranžno Sonce. Takšni prizori niso bili redki; zaradi svetlobe sem komaj gledal na cesto; pa tudi nikakršne zaspanosti ne pomnim. Mislim, da mi je bilo lažje. Pojma nimam, o čem sem takrat razmišljal cele dneve. Vem le, da sem se zbujal ob radiju in zvokih galebov, ko je bil na sporedu vozni red trajektov.

Sedaj sem obremenjen že s tem, skozi katera vrata bom najprej stopil. Po pogovoru razmišljam, katere besede sem v njem uporabil oziroma kaj sem povedal po domače. Nekaj mora biti točno tako in pod nikakršnim pogojem drugače, preostalo je lahko kar koli. Popolnoma nepomembne stvari igrajo glavno vlogo.

Med hojo sem se spraševal, ali bodo sedaj, ko bodo dokončno ukinili letno premikanje ure, obdržali poletni ali zimski čas. Če bo obveljal poletni, bodo zimski takšni, da bom od doma šel ponoči in domov prišel tik pred večerom, krasno: nič več tistega občutka, da se bo lahko konec oktobra ležalo uro dlje.

Občasno popoldne začutim utrujenost, katere se ne moram znebiti niti z ležanjem. Zdi se mi, kot da imam premalo energije za odpočiti se.

Ta teden že tretjič letos popravljam pralni stoj pa ne zato, ker bi ga prvič in drugič slabo popravil, temveč se vsakič pokvari nekaj drugega. Zadnja krivda je povsem moja, saj sem pognal prazen pralni stroj na petindevetdeset stopinj, da bi se nekako ščistil sam, a mi je pri tem odpovedal grelec.

Pogosto se dolgočasim, a, čeprav imam načrte, se mi zdi, da so ti preobsežni oziroma da bom porabil za to preveč dragocenega časa. Kakor koli že zabijem čas, mi je všeč, da z vsakim dnem vem (oziroma izvem) nekaj novega. Vsaj nekaj (:

Mirna resničnost

Dnevi švigajo mimo … ko se teden začne, se ta že skoraj konča. Spomnim se nase, ko sem si ob koncu tretjega razreda rekel; samo še dvakrat toliko časa pa bo konec osnovne šole. Kje so že ti dnevi?

Sedaj si večkrat rečem, da moram kaj pospraviti, vendar je toliko vsega, da sploh ne vem, kdaj bi se tega lotil, kaj šele, kam bi vse to dal. Vsega je vsepovsod. Vse bo morda prišlo nekdaj prav. Pogosto naletim na nekaj, na kar sem že pozabil … in si osvežim spomin. To so predvsem razne malenkosti po škatlicah.

Pri tem spoznavam sebe, se razumem in se krotim, kajti jaz bi imel stvari čimbolj poenotene. Ne rad sprejemam spremembe, čeprav kasneje ugotovim, da z njimi ni nič narobe. Vse stvari morajo biti enake, ali enake barve, enake oblike … Ko mi pisalo več ne piše, želim nadaljevati z enakim. Tiste majice s kratkimi rokavi, ki jih nosim, so vse enake, razlikujejo se le v barvi; in ko bom sedaj kupil nove, bom kupil enake. Ko česa ne izdelujejo več, sem razočaran.

Velikokrat sem kupoval v paru, vse podvojeno. Nekaj stvari imam zato še zapakiranih.

Mi pa zmanjkuje idej.