Pretakanje drže

Ljudje, ki prebirajo moje objave – ne tu, nekje drugje – so mi povedali, da je moje pisanje drugačno – vse pri meni mora imeti razloge …

In, ker sem že mnogokrat slišal, kako moram imeti med vožnjo avtomobila položeni roki, in ker ravno tolikokrat nisem slišal razloga za takšno početje, sem si ključni besedi našel sam, ti sta „zračna blazina.“ Če se namreč ta „odpre“ ni ravno zaželjeno imeti odtisa svojih rok na svojem obrazu, poleg tega pa pravilna drža pripomore, da blazina v težkih trenutkih objame glavo in ne neke druge dele telesa.

Prepih slabosti

Od ena do deset, se počutim osem ali devet slabo; res slabo. Kriva je prebava. Tokrat je kriva prebava, sicer pa, kot ponavadi, moj (priučen) značaj, da se sedaj počutim kot na antracit prašno barvana pohištvena cev znotraj katere poteka verižno trčenje.

Te dni tudi več govorim, da tudi tisti, za katere se ve, da preveč govorijo, v pogovoru obmolknejo. Mislim, da se je torej bolje posvetiti pisanju, saj imam, tako kot velikokrat, občutek odsotnosti hotenj in stavkov ne dokončam, ker se vmes že premislim.

Letošnji poletni eksperiment se je odrezal nad pričakovanjem. Poleg tega, da pri spanju hladi oziroma da povzroča občutek hlajenja preprečuje tudi pikanje komarjev in to brez uporabe kemikalij. Delovanje je malenkost, a zanemarljivo slišno.

Olepšana sedanjost

V šestnajstih dneh je bilo predvideno prekolesariti tisoč kilometrov in vsaj enkrat prekoračiti sto kilometrov. Od tega se je kolesarilo sedem dni in prevozilo tristo štirideset kilometrov, najdaljša pot je obsegala triinosemdeset kilometov, saj sem začel tedaj sanjariti o sadni solati, ki potem sploh ni bila narejena, saj se je prej pojedlo štiri hruške in to je bilo to.

Ker sem v tem mesecu slučajno po tleh opazil slive ter tudi v krošnji, sem eno vzel, jo opral ter jo pokusil. Ker je bila zares zrela in res dobra, sem potem pojedel še dve malo manj zreli in manj dobri, vendar sem si kljub temu rekel, kaj vse zamujam. Sadje visi. Če ne tu, pa pri sosedu, samo vzeti ga je potrebno, sicer bo vse popadalo na tla, zgnilo ali se posušilo.

Hrušk je sedaj res ogromno, tudi češenj je bilo ogromno in res sem jih veliko pojedel, a še premalo, ker bi jih sedaj še jedel … žal mi je zgolj za marelice, ki jih je bilo letos toliko kot fig, za eno figo malo.