Vrelišče sanj

Počutim se utesnjenega v širokem naboru možnosti. Veliko preprosteje se odločam med dvema ali tremi izbirami; ko je teh enajst, trideset in petinosemdeset, je premišljevanja preveč.

Kaj me čaka v tem letu, je klestenje izbir, ki dozorevanjo vsakodnevno, tudi med vožnjo. Preveč imam idej in premalo časa, ki odteka med vlečenjem svoje prikolice mnenj, občutkov, odnosov, vrednot, odločitev in prepričanj iz dneva v dan, dan za dnem.

Gledam fotografije in se sprašujem, kaj sem si takrat želel … zagotovo bi bilo bolje dokumentirati več … ampak, kakorkoli že je, dobivam občutek, kaj se je takrat dogajalo in dogajalo se je več.

Iluzija potrebe

Prehod v novo leto je bil sijajen, žal pa to ne velja za njegove (gospodarske) posledice.

Z izstopom Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske se je vrnilo carinjenje in Pošta Slovenije je uvedla blagovna pisma. Za zvrhano skledo je poskrbel še dvig davka na dodatno vrednost v Nemčiji na raven izpred prvega julija, saj je bil ta pol leta za tri odstotke nižji kot ukrep za omilitev državnih omejitev. Sledenje sem prebolel, prvi dve katastrofi pa še prebolevam.

Preprosto ne morem verjeti, da je poštnina sedaj odvisna od vsebine. Kuverta je kuverta v vsakem primeru, enako težka in dostava ni nič bolj zapletena. Vsaj tako stvari vidim.

Ti časi

Mislim si, kakšen butelj sem, da sedaj v knjigah najdem tudi tisto, kar sem nabiral zadnjih osemnajst let. Priznam, da je to prehitra ocena, ki zanemarja … kaj pa vem … moje občutke razsvetljenosti oziroma zasluge ob odkrivanju že znanega. Morda v trpinčenju samega sebe v potu svojega obraza vidim smisel svojega življenja … mislim, se bi raje dolgočasil?

December je, dnevi so kratki … novoletna razsvetljava me ni nikoli navduševala, razen zelo domiselnih. Kaj je sploh še smisel novoletne razsvetljave?

Vsega imam počasi dovolj. Prejšni ponedeljek sem mislil, da je petek. To soboto sem mislil, da je že nedelja; danes mislim, da je jutri sobota.