Sto dvainsedemdeset

Danes je bil zanimiv in predvsem drugačen dan, ki ni potekal po začrtanih tirnicah in zaradi katerega je moje počutje enako igri tetrisa: ko se neka vrstica sestavi, ta izgine. Razlog je preprost: iskanje dovršenosti; ta pa se išče zaradi moje razvajenosti in očitno prevelike mere optimizma oziroma nezmožnosti obupanja. Trenutno mi še ni jasno, kako stvar (učinkovito) reševati. Po zaenkrat zbranih podatkih, naj bi bila težava v meni, saj sem bil jaz tisti, ki naj bi si postavil merila, vendar temu ne verjamem, ker meni jasnih meril ni. In tudi to bi lahko bil problem.

Skratka, v prvi fazi gre za problem zaupanja: komu sploh zaupati in kaj oziroma koliko. Če se dobro spomnim, obstajajo neki psihološki obrazci oziroma testi in na njem je vprašanje, vendar v tem trenutku ne vem, če sprašuje po številu zaupanja vrednih oseb, ali po številu dobrih prijateljev; zdi pa se mi, da je vprašanje zaprtega tipa in je mogoče izbrati tudi število nič, sicer, v primeru odprtega tipa, pa se itak lahko napiše nič, torej obstaja možnost ne zaupati.

V zadnjih desetih letih je v meni nastalo precej zgodbic, kar ne bi bil tolikšen problem, če ne bi bile te zgodbice med seboj povezane in vsem je skupno iskanje dovršenosti, tudi današnji, ki pa je z razliko od prejšnih bila zaupana.

Ampak to še ni vse. Zgodbice nastajajo, kar naj bi vsaka predstavljala osebo vredno zaupanja, kateri pa kasneje ne želim zaupati, ker bi zame to pomenilo poraz; dobesedno poraz. Z drugimi besedami, meni je nekaj všeč, samo zato, ker mi do tedaj ni bilo všeč. Eno veliko protislovje, ki se ga zavedam, vendar se ga ne morem rešiti.

Okus pričetka

Bil sem na enem pikniku, kjer sem jedel samo kruh in pil kokto, čeprav mi ta ni všeč, kajti nisem našel ničesar drugega pogojno užitnega. Če ne štejem stroška prevoza, sem za udeležbo zapravil dvajset evrov in si zaradi slabe prebave zagotovil naslednji dan v družbi stranišča.

Kljub temu je imel piknik več svetlih točk in najsvetlejša je bila ta, da sem izvedel, da ima človek možnost izbire svojega odziva glede na stanje. Jasno je, da se tri različni ljudje v istem stanju, npr. ko preberejo nek podatek oziroma se s čim seznanijo, odzovejo lahko povsem različno, vendar to ni vse; vsi trije ljudje si lahko izberejo svoj odziv. Vedno imajo izbiro in lahko izberejo, če si le želijo. Sliši se preprosto.

Zavedam se, da so moji odzivi občasno nesorazmerni in to me moti, saj verjamem, da lahko isto povem umirjeno, čeprav raje zdrdram. Vem tudi, da v večini primerov nimam vpliva ne glede na izrečene ali napisane besede in se bi bilo najbolje poistovetiti ter zgolj prikimavati, ampak ne, verjetno zaradi samoobrambe oziroma ogroženosti zgradim reki še tretji breg samo zase.

Torej, če sem razočaran zaradi nečesa, sem razočaran, ker sem se za to odločil. Ker danes popoldne nisem našel ene stvari, ki sem jo bil zjutraj prinesel v sobo, je bila povsem moja odločitev, da sem bil nase jezen, in ta odločitev ni prav nič pripomogla h krajšemu iskanju.

Pot barikad

Tehtam se vsak teden, kar tako iz dolgčasa, in opazujem številke. Ker se številke večajo sem si rekel, da bom sedaj upošteval svojo lahkoto in ne bom jedel kar tako iz dolgčasa.

Po enem mesecu manj vnosa hrane sem se zredil. Kako to, če pojem pol manj? Res pa je tudi, da dopoldne spijem liter vode manj, saj mi je nahrbtnik s plastenko vred padel po tleh in je počila. Slednje sem ugotovil šele po nekaj časa, ko sem zadaj začutil mokroto.

Morda pa je kriv občutek lakote tik pred spanjem … ko zopet jem.