Danes je bil zanimiv in predvsem drugačen dan, ki ni potekal po začrtanih tirnicah in zaradi katerega je moje počutje enako igri tetrisa: ko se neka vrstica sestavi, ta izgine. Razlog je preprost: iskanje dovršenosti; ta pa se išče zaradi moje razvajenosti in očitno prevelike mere optimizma oziroma nezmožnosti obupanja. Trenutno mi še ni jasno, kako stvar (učinkovito) reševati. Po zaenkrat zbranih podatkih, naj bi bila težava v meni, saj sem bil jaz tisti, ki naj bi si postavil merila, vendar temu ne verjamem, ker meni jasnih meril ni. In tudi to bi lahko bil problem.
Skratka, v prvi fazi gre za problem zaupanja: komu sploh zaupati in kaj oziroma koliko. Če se dobro spomnim, obstajajo neki psihološki obrazci oziroma testi in na njem je vprašanje, vendar v tem trenutku ne vem, če sprašuje po številu zaupanja vrednih oseb, ali po številu dobrih prijateljev; zdi pa se mi, da je vprašanje zaprtega tipa in je mogoče izbrati tudi število nič, sicer, v primeru odprtega tipa, pa se itak lahko napiše nič, torej obstaja možnost ne zaupati.
V zadnjih desetih letih je v meni nastalo precej zgodbic, kar ne bi bil tolikšen problem, če ne bi bile te zgodbice med seboj povezane in vsem je skupno iskanje dovršenosti, tudi današnji, ki pa je z razliko od prejšnih bila zaupana.
Ampak to še ni vse. Zgodbice nastajajo, kar naj bi vsaka predstavljala osebo vredno zaupanja, kateri pa kasneje ne želim zaupati, ker bi zame to pomenilo poraz; dobesedno poraz. Z drugimi besedami, meni je nekaj všeč, samo zato, ker mi do tedaj ni bilo všeč. Eno veliko protislovje, ki se ga zavedam, vendar se ga ne morem rešiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar