Čista potratnost

Lansko poletje sem šel skozi gozd. Bilo je tako soparno in navkreber, da sem se komaj prebijal naprej, ampak sem se, saj nisem želel zaostajati. Takrat sem ob poti na tleh opazil kovinsko tablo z belim napisom na rdeči podlagi, ki tam ni imelo smisla, in takrat mi je bilo žal, da te table nisem pobral in jo odnesel domov.

Danes sem šel ponovno v gozd po isti poti zgolj za to, da bi to tablo prinesel domov, vendar je tam, kjer se spominjam, da je bila, nisem več našel. Vsi preostali moji občutki so bili ravno takšni kot takrat, kot da vmes ni minilo štiristo dni. Bilo ni edino vročine oziroma sopare, vendar tega nisem niti pogrešal.

In občutki sedaj? Kot že nakazano mi je žal, da tega nisem storil takrat, vendar sem razmišljal naprej. Zakaj se sedaj tolčem po glavi, če sem na istem — nimam table — kot bi bil, če lansko leto te table ne bi opazil ali če ne bi šel nikoli po tej poti, torej sploh ne bi vedel za njen obstoj.

Se bi tolkel po glavi, ker nisem opazil nečesa, česar sploh ne poznam. Koliko je stvari, ki gredo mimo moje zavesti, in zakaj se, če se, spravljam v slabo voljo zgolj zaradi svoje zavesti — poznavanja.

Znani tujci

V petek sem se zbudil z občutkom, da so bile sanje tiste noči do zdaj najboljše. Posebno me je presenetilo tudi to, da so se končale ob pravem času — tik pred budilko. Sanjal sem nekaj, kar je bilo zelo podobno igri „lights out“ oziroma minolovec, le da so ljudje skakali po tlakovcih okrog cerkve.

Naslednja dva jutra os bile pripadajoče sanje bolj kot ne katastrofa; sploh, ker sem v petek zvečer iskal nekaj sladkega v količini dveh mozartovih kroglic, našel pa sem tristogramsko čokolado s keksom. Najprej sem si rekel, da bom pojedel le dve vrstici, nakar si nisem mogel pomagati in šel do polovice in nato kljub svojemu nezadovojstvu v ovoju za naslednji dan pustil samo še dve vrstici.

Naslednji dan sem zato šel na kolo, prevozil okrog petinštirideset kilometrov in se na koncu spraševal, čemu imam prestave oziroma zakaj jih ne uporabljam. Dan zatem pa še na tri in pol ure dolg pohod, pri čemer sem se zadnje pol ure spraševal, zakaj so moji odzivi takšni kot so in čemu se tako rad prepiram z besedami.

Sedaj sem si vzroke poenostavljal in prišel do zaključka, da to predvsem zaradi občutka ogroženosti oziroma straha pred neznanim.

Škoda imetja

Po daljšem okrevanju sem se zopet usedel na kolo, tokrat s povsem novo čelado in podkapo — s tujko „skull cap“, saj na glavi ne želim imeti opeklin zaradi sonca skozi prezračevalne odprte v čeladi. Že po komaj tristo metrih bi ponovil svojo nezgodo, vendar sem se le ujel. Zdaj točno vem, kaj je šlo pred mesecem dni narobe.

Občutek s čelado je drugačen, sprva čuden, a po občutku sodeč se manj znojim. Ker je imela tokratna podkapa na robu trak, ki sem ga čutil kot pikajočega — kot nekaj volnenega, sem skrajšal prvotno začrtano pot in se vrnil. Priznam, da prej nisem toliko posvečal pozornosti, ampak tokrat sem opazil, da so me drugi kolesarji pozdravljali.

V letošnjem načrtu imam še nakup novega kolesa, v naslednjem pa še oblačila. Po desetih letih se bom poslovil od sedanjega kolesa, kateremu pred vsako vožnjo zategnem vse tri vijake, kajti dva sem že izgubil. Razlika bo očitna.

Sicer uživam oziroma bi rad užival v zvokih pokajočih breskev — to da meso odstopi od koščice. Sadje do sedaj je bilo klavrno; češenj za eno pest, ravno toliko malin in nič marelic. Naslednja dva tedna bosta tudi na sploh uživaška, saj bo večina problemov oziroma težav odšlo na morje; mene pa čaka malo kasneje – ravno takrat, ko se bodo problemi vrnili. To je povsem načrtno.