Razpoka dneva

Sobne rasline so zakrile psa, ki s taco moli v krizo. Te krize še nisem ubesedil in menim, da je čas pravi.

Opazujem druge, opazujem oponašanje ljudi in življenjska obdobja. V naši kulturi je to obdobje izobraževanja, obdobje zaposlitve, obdobje starševstva in obdobje upokojitve, po večini v tem vrstnem redu. Je to vse? To ne more biti vse. Nočem, da bi bilo to vse.

Nisem še raziskoval menj drugih ljudi. Mogoče to za njih sploh ni omembe vreden problem in se s tem ne ukvarjajo – s tem so se sprijaznili. Jaz se nisem, zame je takšno življenje sužnja. To ni sužnjelastništvo, človek je suženj le sam sebi – služenj svojih želj. Kos razmisleka je sledeči: Človek hodi v službo, da zasluži. S tem si kupi hišo. Ker si je kupil hišo, hodi v službo, da si jo odplača. Ker je pot dolga, si kupi vozilo. Ker si je kupil vozilo, se vozi v službo, da ga odplača, itd. Razmere v službi se spremenijo. Človek si želi druge službe, a je zadolžen ter ne ve, kako bo v njegovi novi službi ipd.

Ravnokar našteto ljudje počno, razen če podedujejo ali je plačnik nekdo drug, ampak plačnik vedno obstaja. Seveda niso vsi ljudje takšni. Vodilni ljudje oziroma bolje rečeno lastniki podjetij živijo drugače, večinoma bolje, ampak delež teh ljudi je majhen. Kakor koli, takšno nizanje vzročno-posledičnih povedi, me je vzgojilo drugače. Dejansko se skušam izogniti vsem pastem, ki človeka pahnejo v vrtinec samega sebe.

Mobilni telefon za nekaj sto evrov oziroma skoraj že tisoč evrov? Ne.
Osladkana pijača s tavrinom in kofeinom? Ne.
Naložbeni skladi in obročno odplačevanje? Ne.
Udoben in razkošen avtomobil s kromiranimi obrobami ali spuščenim podvozjem? Ne.
Igranje iger na srečo? Ne.

Ampak lahko bi … zakaj ne bi? Zakaj bi? Lahko bi… ampak vprašanje, ki vedno deluje je sledeče: „Ali to zares potrebujem? Kaj bom s tem? Kolikšna je dodana vrednost?“

Ljudje, ki temu nasedejo, so zame reveži. Reveži, saj stradajo, ker nekje pač morajo vzeti. In, kolikor sem opazoval, nasedejo povečini ljudje, ki že tako ničesar več nimajo in njihovo stanje se le še poslabša.

Kako se pastem izognem? Z analizo oziroma z dvema vprašanjema:„ Kaj imam?“ in „Kaj želim doseči?“ Včasih na to nisem bil pozoren, ampak sedaj se držim za glavo in nasmehnem, ko zaslišim ljudi, ki rešujejo problem, ki ga ne poznajo, v smislu, da ne vedo, kaj naj bi sploh reševali, ker se niso vprašali, kaj imajo ali kaj si želijo. Potem pa rešujejo nek povsem drug problem …

Ker sem vse zgornje želje zavrnil in bi pričakovano zavračal tako naprej, je logični sklep ta, da želj nimam, da si ničesar ne želim. Kaj si sploh želim? Želim si radovednosti in raziskovanja. Za to potrebujem čas. Čas, ki bi ga sicer potrošil v vrtincu samega sebe. Vsi imamo svojih štiriindvajset ur dnevno, razlikuje se le delež, koliko ga namenimo kapitalistom.

Ovčjereja narodov

Ah ta moderna tehnologija, vsakih deset let nekaj udarnega, s čimer se zaposlijo množiče. Še pred časom so bile v igri t.i. kriptovalute, s katerimi je peščica obogatela, večina pa zato izgubila. Sedaj pa je na pohodu ta „umetna inteligenca“ s svojimi lovkami na vedno več področjih.

Ljudje pa postajajo neumnejši. Včeraj sem namreč opazil slovenske podnapise slovenskega govorca, saj je ta pri svojem govoru uporabljal preveč tujk. Te besede se tako redko uporabljajo, da mi ni jasno, zakaj ne bi uporabljal ustrezne besede oziroma kje zavraga je človek staknil te tuje besede. Najverjetnejši razlog uporabe (po moje) je izrazna moč, zaradi česar se pri preklinjanju na slovenskem ozemlju predvsem uporabljajo besede oziroma besedne zveze iz južnih jezikov.

Voditelji držav postajajo manj razsodnejši. Več vojn, več nasprotovanj, višje cene … same nepotrebnosti, otročje igre metanja polen pod noge.

Mislim, da je prišel čas za gojenje sobnih in okrasnih rastlin. Mogoče še sadnega drevja, od tega bom kaj imel.

Nadlegovanje glasbe

Med delom oziroma ustvarjanjem poslušam glasbo, praviloma kar radijsko postajo in povečini je to Radio SI, ki ima pretežno dober izbor glasbe, vendar občasno pretirava z rinjenjem določene slovenske glasbe oziroma določenih komadov. Slišal sem ga prvič, slišal sem ga drugič, dosedaj sem ga slišal že vsaj dvainpetdesetkrat in sem si na podlagi njegovega besedila ustvaril menje, da je avtor ustavil komad, ker ga je moral ustvariti, brez kakšrnega koli vzroka brez kakršnega koli namena, komad obstaja zgolj zase. Besedilo se ponavlja, nima kakršnega koli globljega pomena, pod komad pa je podpisan Gal Gjurin in ni vreden predvajanja.

Slovenska glasba za katero lahko rečem, da se je avtor potrudil tako na besedilu kot skladbi, izvajata Siddharta in Jan Plestenjak. So še drugi dobri avtorji, vendar imata ta dva za moje mnenje precej pestro in zahtevno besedilo, kar pomeni, da imam težave s pomnjenjem.