ponedeljek, 19. maj 2025

Omamljen rožmarin

Naučil sem se odpiranja jogurtovega lončka stran od sebe, da se ne onečedim. Nisem se pa še naučil rezanja stran od sebe, da se ne urežem.

In tu je še tretja stvar, izjemna tretja stvar. Ne vem, kako naj jo ubesedilim; od krohota mi zmanjkuje sape in upam, da ne izdahnem. Včeraj so s pogledi iskali mačke, jaz pa sem mislil na smetanovo strjenko za tri evre in pol, s površine avtomobila odstranjeval ostanke lepila s krpo napojeno z nitro razredčilom in spuščal glasove sreče.

nedelja, 18. maj 2025

Napev slepih

Občutek skrbi mi s časom peša; ko je bilo kolo še novo, sem pazil nanj, ob koncu sezone pa ga zvrnil na bok, saj sem ga bil naslonil na vrata, jaz pa sem nato ta vrata odprl od znotraj, nevedoč kaj je na drugi strani. Kako sem bil jezen nase! Dve leti kasneje sem ga naslonil, šel naokoli in med svojim vračanjem videl, kako mi ga je veter ponovno prevrnil na bok. Spet sem si pripisoval kritike. Zdaj mi je lažje, zdaj ga zaradi rabe oziroma obrabe povijam že s trakovi in vso nekdanje prizadevanje je manj vredno.

Ampak prizadevanje je vedno prisotno; ni mi povsem vseeno, če mi otroci, ki se na dvorišču med sabo lovijo, na avtomobilu odlomijo ogledala, zvrnejo to ali ono. Lahko bi si pokril oči in zatisnil ušesa ter se nasmejal, ko bi si rekel, da je za vse to kriv sosedov maček. Nasmejal bi se zaradi spomina na dopustovanje pred dvanajstimi leti, ko je bil za prevrnjene steklenice alkolnih pijač naslednje jutro obtožen maček, ki ga nihče ni ne poznal ne videl, a bilo je verodostojno.

Poglavitno vprašanje je, koliko se sploh vznemirjati. Skušam upoštevati izkušnje oziroma zmožnosti svojega vpliva. Na primeru to pomeni, da si ob gneči na cesti rečem, da nad stanjem nimam vpliva in moja dejanja oziroma razmišljanja ne bodo ničesar spremenila, kajti naučil sem se, da bližnjice niso bile nikoli krajše. Pogosto se moram prepustiti toku, ker drugega toka pač ni. Enako je z zamujanjem; lahko hitim, tvegam, mogoče uspem, a vem, da je jutri nov dan.

četrtek, 15. maj 2025

Prestolnica užitka

Dnevno, občasno občasno, če ga zamudim, je med deseto in enajsto uro pogovorni krožek ob dnevni kavi in cigaretih v opuščenem prostoru pri odprtima oknoma. En dan sva bila sama, nakar sem vprašal: „Glede, da ne kadim in ne poznam učinka me zanima, če kajenje sprošča oziroma če ima kakšen učinek.“ Odvrnila je, da ga ima in me vprašala, kako se sproščam. Odgovoril sem: “Z uživanjem veliko in še več čokolade, govorim od sto do dvesto gramov dnevno.“

Minilo je nekaj ur, nakar sem popoldne v nabiralnik prejel sporočilo rednega kupca, ki je želel toliko in toliko kosov in naj pripravim ponudbo. Ker količina ni bila zanemarljiva in mi priprava takšne količine predstavlja nekaj dni dela, sem poiskal bonboniero, sestavljeno iz vsaj osmih okusov, kjer vsak okus praviloma nastopa v paru in je zaznamovan z barvo: modra za mlečno čokolado, zelena za drobljene lešnike, oranžno–rjava za lešnikovo polnilo in tako dalje. Kot vsakič začnem pri najprijetnejših okusih, temnejše in grenke pa pustim za konec ali za naslednjič. Tokrat je bila nuja tolikšna, da je pošlo vse, vseh dvestopetdeset gramov, pred mojim odgovorom s ponudbo.

Nekaj dni za tem sem odkril nežne kroglice uveljavljene švicarske čokoladnice z imenom in njihovo linijo izdelov, ki se prične z isto črko kot naše glavno mesto. Kroglice so pakirane v rozasto škatlo oblike šeststrane prizme in vsaka zase je v to barvo tudi obvita. Četudi mi čokolade z jagodnim polnilom niso priljubljene, so te kroglice iz mehke bele čokolade in z jagodnim polnilom razpršenim po vsej notranosti božanske. Pojedel sem dve, ostale sem podelil in nekolikoliko kasneje sem prejemal samo še vprašanja, če jih imam še kaj.