Vrata svetlobe

Rad imam ljudi, ki se zavedajo svojih besed in mi ne govorijo, da me niso videli že sto let, saj se potem počutim obvezujoče njih popraviti, da se nismo videli le dve leti in pol. Saj vem, da se temu tako reče, ampak če vedo, kako mi je ime in kako izgledam, pričakujem, da vedo tudi nekaj takega, in nisem in ne bom jezen, če zgrešijo leto ali dve.
– zapisano prvega avgusta 2016

Vesel sem, da tehnologija, miselnosti ljudi napreduje in da imamo sedaj precej brezalkoholnih piv ter tudi zvarkov teh z okusom nečesa drugega. Želim si, da bi ljudje zamenjali svoje pivo s temi nadomestki. Jasno bo okus drugačen, saj v njih ni alkohola, in tudi ne bo posledic.

Razen ob pretiravanju, kajti vsaj tisti z okusom vsebujejo precej sladkorja. Za predstavo en liter, torej dve enoti običajenega pakiranja, vsebujeta do okrog tri četrtine teže manjše čokolade sladkorja, kar dene dobro ob delu, ob popoldanskem poležavanju pa dolgoročno ne. Nekoliko manj to velja za vodo z okusom. V litru svoje nedolžne prosojnosti kot navadna voda ta skriva štirideset gramov sladkorja. To znaša osem vrečkic ob kavi.

V sezoni pred poletjem je splošna želja izgubiti nekaj kilogramov in navidezno najlažji način (brez naprezanja) je stradanje do omotičnosti, tresenja in ostalih posledic hipoglikemije, ki se na srečo zaradi uživanja vod z okusom ne pripeti. Moje mnenje je; pijte navadno vodo, prehranjujete se običajno (naporu primerno) in nekaj migajte (lahko je le sprehod zjutraj ali zvečer). Letos migam nekoliko več, ker torte in kremne rezine niso običajnost slehernega dne.

Kraval v maneži

Ko se mi ne ljubi vstati, ležim, pričakovno kakopak, in ob tem razmišljam čemu ležim, če vem, da dlje kot ležim bolj me bo okostje bolelo in vstanem …

Ponovil sem traso izped tedna in tisti breg sploh ni tako grozen. Človek se le preganjati ne sme. Po drugi strani pa v tej vročini lesenijo možgani. Kako težko si je zapomniti besedilo pesmice, kot na primer huda mravljica, pa tudi slovenske (zimzelene) popevke in ostale ponarodele pesmi, kot na primer Lipa zelenela je. Ob opravilih so ljudje prepevali, zdaj pa so časi drugačni in jaz z idejo, da bi kdaj odgovoril z besedilom: „O jaz pa ne, kako sva si različna.“

Grof komunale

Danes imam občutek in še kar ga imam, da je danes nedelja.
– zapisano četrtega maja 2019

Po šestih letih mi ni več jasno, zakaj sem imel takšen občutek. Četrti maj omenjenega leta je bila šele sobota in tretji maj petek, torej delavni dan. Mogoče je bil pa dopust. Kakorkoli že, ta blog ima desetino vseh objav še neobjavjenih in, ker sem v pisanje že vložil nekaj truda, si bom vzel čas in jih dokončal.

Danes, desetega junija, je bil izlet v kraj, za katerega sem smerokaz mimogrede zagledal lansko leto. Česar pa takrat nisem opazil, je breg izza ovinka poleg smerokaza. Karal sem se: „Če mi je težko, mi je težko zaradi sebe, predvsem zaradi svojih želj“ in tuhtal, da umetna inteligenca ne bo nikoli trpela, ne bo nikoli doživljala in ne bo nikoli živela. Pot se je po strmem klancu odvijala točno tako, kot sem si jo bil pogledal včeraj, razen tam, kjer si je nisem bil pogledal. No, tam je pomagal potok, saj ta teče vedno navzdol, zato bo dolvodno tekla tudi cesta poleg. Ves trud je bil vsaj dvakrat poplačan, kajti spust je bil daljši od pričakovanja.

Na vrtu te dni zorijo jagode, vendar niti dve pesti na dan mi ne odmakneta čokolade stran. Čokolada še vedno ohranja svoj čar.