Krompirjev obhladek

Mejnik dosežen.

Slišal sem, da se območju, katerega omembo sem prvič slišal šele pred trinajstimi leti, pravi tudi „Mala Avstrija.“ Trditev sem preveril pri sodelavki s tistih krajev in ta jo je potrdila. Nekaj tednov za tem sem ji povedal, da grem s kolesom tja, in ji predstavil pot. Odvrnila je, da je določen predel zelo strm in je predlagala drugo traso. Njeno pobudo sem danes izpeljal.

Šele na mestu sem ugotovil, da tudi njen predlog vsebuje strm predel (dva kilometra in dvesto metrov z deset odstotnim klancem), vendar mi to iz zemljevida ni bilo razvidno. Jasno sem zvozil, ampak vanj se mi ne bi bilo potrebno zagnati s tolikšnim veseljem, če bi imel primerna pričakovanja. Očitno se tudi nisem zavedal krajevnih imen oziroma, da se kraj na predelu večje strmine imenuje Mala Strmica, poleg Velike Strmice z nižjo strmino. Logika poimenovanja očitno izvira od nekod drugod. Po strmini je zopet nepričakovano sledil spust in tam me je shladilo. Kljub vsem sem ostal židane volje, zato sem si namesto vračanja pot razširil za izpolnitev še drugega cilja in tako prekolesaril deset občin, čeprav bi se že trideset kilometrov pred koncem najraje ulegel, saj sem spet pretiraval. Kakor koli v skupaj sto sedmih kilometrih sem prečkal občine: Mokronog-Trebelno, Trebnje, Mirna Peč, Straža, Novo mesto, Šentjernej, Kostanjevica na Krki, Krško, Škocjan in Šmarjeta. Toliko nisem prevozil že vsaj pet let, ker se v splošnem skušam izogniti končnim območjem srčnega utripa (angl. heart rate zones), saj se v splošnem zaradi dolgoročnih posledic odsvetuje dolgotrajni prekomerni napor, oziroma želim traso končati skoraj spočit oziroma z občutkom, kot da se ničesar ni zgodilo.

Jutri, jutri, ne danes,
je rekel leni Janez.

Tozadevni biljeter

Včeraj sem pomoje prodal najvrednejši kos svoje krame, ga skrbno zapakiral, na škatlo nalepil še naslovnico in ga zjutraj po dežju poslal na Poljsko. Če bo šlo vse po sreči, torej če bo krama brez poškodb prispela in bo tam še delovala, to pomeni šesto petdeset evrov zame, pri čemer sem imel še petnajst evrov stroškov za poštnino; ostale drobnarije, kot na primer škatla, mehurčkast ovoj in ostali ekstrudirani polimeri, so bili pri roki; seveda, ko sem jih seveda našel. Bilo bi še več, a je posrednik zase zadržal malo čez sto evrov.

V zadnjih desetih letih so se moji izračuni poenostavili in dobili poleg enoto evro. Še vedno hranim svoje izračune, ki so nastali med učenjem, in jih bom zavrgel, kajti ti so zgolj brezglave čačkarije na „šmirpapirju,“ katere nastanek je terjal dovolj časa, da sem se ob ustvarjanju tudi kaj (za oceno) zapomnil. Sedaj čečkam z besedami, iz katerih sestavim naslove zadnjih nekaj objav.

Prvotni oleander je presajen v zemljo, drugi – dodatni oleander je v vodi že pognal koreninici; z lovorikovci veselja ne bo. Naslednji teden moram na avtomobilu obvezno zamenjati zavorne ploščice in zavorna koluta na prednjih kolesih, kajti na prednjem desnem ni več oblog in drgne jeklo ob jeklo. Po rdečkasto-rjavih prašnih ostankih na platiščih smatram, da se tam iskri.

Seneni zdriz

Ko sem čakal na železniškem prehodu pred spuščenimi zapornicami, me je zanimalo, ali je mogoče prepoznati…
– zapisano drugega septembra 2023

To je očitno ostalo nedokončano, kolesarska dirka po Sloveniji pa se je za letos končala. Med komentarji je izstopal sledeči zapis.

Čeprav je Lisca na mojem seznamu za osvojitev dlje časa in me vsakokraten pogled na hrib s belo kroglo na vrhu že tretje leto prepriča drugače oziroma me takoj odvrne, sem se v eni uri odločil preveriti, kakšen je resnično asfalt na zgornjem delu, vendar to ni bilo dovolj. To sem si zadal kot kazen, ker sem se zvečer pregrešil s prekomerno količino keksov s čokoladnim oblivom in pustil zgolj sto gramov za zjutraj. To je res slaba razvada – da človek tik pred spanjem zaužije popolne nepotrebščine. Pogledal sem si traso oziroma vsa križišča na poti in odšel.

Že po začetnih desetih kilometrih ob Savi mi je bilo žal in sem razmišljal o spremembi poti, vendar se nisem uspel domisliti ničesar drugega. Pred krožiščem sem se znašel za avtomobilom, katerega vožnja je izražala neodločenost voznika, jaz pa sem odločno zavil desno in začel opazovati hrib, kamor sem si bil zadal se povzpeti. Prvič sem se ustavil v območju poimenovanim Krakovo, tam nekaj popil in ugriznil v klanec. Sredi tega sem se zopet ustavil za minuto in nadaljeval do izravnave, kjer sem se zopet ustavil. Ko je tahikardija popustila, sem se zopet napotil v klanec v najlažji prestavi z upanjem, da tako ne more iti do vrha, in z mislijo, da me nihče ne preganja. Ustavil sem se še tretjič in četrtič, potem je sledilo nekaj zasluženega spusta.

Pogled na mesto prve zaustavitve iz mesta tretje zaustavitve

Vendar spustov nimam rad, kajti vsak izgubljen meter višine je potrebno nato nadoknaditi. Sledil je peti postanek pri tabli, kjer sem si pogledal, kje sem. Po novem klancu je sledil še šesti postanek ob smetnjaku, kjer sem pojedel do konca in odvrgel svoje smeti. Takrat me je začel poprijemati krč v mečni mišici. Obmiroval sem in se trudil, da ga nisem v celoti sprožil. Ko ta zagrabi, močno zagrabi in jaz ostanem nemočen (popustiti). Ker sem bil s sabo dovolj potrpežljiv in ostal miren, je občutek poprijemanja popustil in do koče sem uspel prevoziti zgolj z enim postankom.

Gledal sem na cesto, površina te je bila res načeta, torej je komentator imel prav. Opazoval sem tudi brežino za jagodami.

Ko je cesta začela krožiti v desno sem vedel (ker sem si pot bil pogledal na tabli), da sem skoraj na vrhu (cilju). Z redčenjem gozda se je odpiral razgled in kar nisem mogel verjeti, koliko vsega je sedaj bilo spodaj oziroma kdaj sem se toliko povzpel. Še bolj kot to sem bil ponosen nase, da se nisem pri prvi in vsaki nadaljnji zaustavitvi obrnil in pustil podvig za naslednjič.

Iskal sem cesto, po kateri sem prišel, in ta je vidna v kotlini na sredini

Spust nazaj (do neke vmesne točke) je trajal dvanajst minut. Ob tem me je zeblo in ves ta čas sem stal s pokrčenimi koleni za ublažitev vožnje po poškodovanem cestišču.

Na tej vmesni točki sem pozabil, kje spust nadaljevati, zato sem vozil po navdihu, s čimer nisem bil zadovoljen, kajti nisem imel zaupanja, da to iskanje poti ne bo brez klancev. Končno sem našel cesto ob potoku in prizori narave na tej so vse poplačali. Med vožnjo s pogledom nazaj na hrib s belo kroglo na vrhu kar nisem mogel verjeti, da sem bil še pred manj kot eno uro tam zgoraj, pred mano pa je še skoraj cel dan. Štel sem si dvoje; bil v hribih in kolesaril.

Tokrat je bil cilj priti do vrha. Ta cilj je bil dosežen, do naslednjič. Mogoče z manj premori.