Barve sladkosti

Danes sem utrujen in, ko sem tako utrujen, sem preutrujen za počitek. Preprosto ne gre. Gre le omejen čas in to le leže poslušajoč cerkvene zvonove vsake četrt ure. Tedaj razmišljam in četudi le razmišljam o obrestno obrestnem računu.

Imamo en evro in banko s stoodstotno letno obrestno mero. Če bi bil obračun obresti konec leta, bi varčevanje po enem letu prineslo še en evro, torej bi bila na koncu leta dva evra. Če bi bil obračun obresti na pol leta, bi po prvem polletju skupaj imeli evro in pol. Po naslednjem pol letu pa še pol evra, če ne bi šlo za obrestno obrestovanje. Ob obrestnem obrestovanju pa bi imeli dva evra in še četrt evra poleg, saj se obrestuje tudi tistih pol evra dobljenih po prvem polletju. Obrestno obrestni račun je zanimivejši, kajti konec obdobja nam da še več.

Naslednje vprašanje bi bilo, koliko imamo konec leta, če je obračun trikrat na leto, torej po vsakih štirih mesecih. Končno stanje je nekaj čez sedemintrideset centov več kot dva evra, kar je vsaj dvanajst centov več kot prej, ko je bil obračun dvakrat na leto (na pol leta). Koliko bi bilo ob obračunu štirikrat na leto? Nekaj več kot prej. Koliko bi bilo ob obračunu devetkrat na leto? Še nekaj več kot prej.

Zakaj se ne bi vprašali, koliko bi bilo ob obračunu neskončnokrat na leto. Bi bilo več kot vsakič poprej? Če imamo vsakič več, bi imeli po enem letu neskončno evrov? Ne, po neskočno mnogo obračunih bi bilo po enem letu skupaj točno e evrov. Ta e je Eulerjevo število, je konstanta, ki naredi logaritem naraven, in za katerega se vsakkdo pri prvem srečanju z logaritmom vpraša, zakaj ravno e, od kod se ta vzame. No, ta pride iz obrestno obrestnega računa, kajti definiran je kot vrednost po neskončno mnogo obračunih takšnega varčevanja.

Vendar banke nimajo stoodstotnih letnih obrestnih mer, temveč le kakšen odstotek. Končno stanje je po vložku ene enote tedaj e^p, kjer je p obrestna mera oziroma v tem primeru ena stotina.

Ker je to tako predvidljivo oziroma ima zajamčen donos, je to edina bančna oziroma finančna storitev, ki jo koristim. Donosi so še večji pri vrednostnih papirjih, obveznicah, opcijah in tem podobnih domiselnih stvareh, vendar jih ne razumem oziroma je tveganje zame preveliko. Nisem se poglabljal, ali banke obrestujejo tudi obresti in kako pogosto. Zame bi bilo bolje, če bi jih, za njih pa slabše. Kakorkoli izberem mesečno izplačilo obresti, zato mi je vseeno.

Za trajanje vezane vloge izberem dobo, v kateri so obrestne mere največje, in za najdaljše trajanje v izbrani dobi. Obresti so pri izbrani banki trenutno največje za trajanje v dobi med letom in pol drugim letom. Z vprašanjem, ali raje vzeti za krajše ali za daljše obdobje, se ne ukvarjam. Ne poznam prihodnosti. Če bodo naslednje leto obrestne mere padle in bi bilo sedaj vzeti za dlje časa po še vedno boljši ponudbi, bi bilo bolje, ampak bo, kar bo.

Domača tujina

Zaključena je dolga zgodba o zavorah, ki se je pričela, ko sem v vzvratni vožnji pri obračanju imel občutek, da za sabo odrivam cvetlično korito. Isti dan, le nekoliko bolj ponoči pri vračanju iz martinovanja pa sem opazil, da je zadnje levo platišče občutno toplejše in zavorni kolut izza temno oranžno-žareče. Po počasni vožnji je naslednji dan napočilo ekperimentiranje, ki je pokazalo, da se vzvod parkirne zavore ne vrne v izhodišče. Minila so tri leta. Vsa ta tri leta nisem uporabljal parkirne zavore, saj se po njeni uporabi vzvod ni v celoti vrnil v izhodišče in je zato kolo neprestano malenkostno zaviralo. Če pa sem jo, pa sem (zunaj) vzvod z roko povlekel v izhodišče. Vmes so se zvrstili trije tehnični pregledi vozila, ki so razen le enkrat pregorele žarnice potrdili tehnično brezhibnost. Nepričakovano?

Lansko leto takšen čas sem pred krožiščem namenoma močneje zavrl, nakar je počilo in kolo se ni več vrtelo. K sreči je deževalo, zato je kolo lahko še drselo po mokri cesti do prvega avtobustnega postajališča, kjer sem ugotovil, da se kolo vrti le nazaj. Obrnil sem in se po cesti peljal vzvratno še nekaj deset metrov do prvega odcepa do poslovalnice, kjer izvajajo tehnične preglede, vendar tam niso imeli dvigalke, da bi pogledal, kaj točno se mi je pripetilo. Poklical sem avtovleko, na katero sem čakal kakšno uro. Doma sem odstranil kolo in videl, kaj se je zgodilo. Sledila je menjava vseh zavornih delov zadaj.

Včeraj zvečer sem menjal še zavorne dele spredaj in zatem užival v vožnji ponoči v hladu s spuščenimi stekli in glasbo. To je bila odrešitev, kajti zadnji teden sem vozil previdno v strahu s čimmanj zaviranja, da ne bi ponovil doživetega. Sem se kaj naučil?

Nič novega, upoštevati bom moral nasvete o pogostejšem zaviranju, kajti moja vožnja je takšna, da zelo malo zaviram (dejansko le odvzamem „gas“), zaradi česar se oksidi na površini zavornih površin nezadostno odstranjujejo, kar vodi v neenakomeren propad materiala, na površini nastanejo praske, stična površina se zmanjša in tako dalje. In, da na tehničnem pregledu merijo zgolj zavorni učinek, ne pa tudi sprostitve tega učinka. In, da se čimprej lotim reševanja oziroma ne zavlačujem.

Krompirjev obhladek

Mejnik dosežen.

Slišal sem, da se območju, katerega omembo sem prvič slišal šele pred trinajstimi leti, pravi tudi „Mala Avstrija.“ Trditev sem preveril pri sodelavki s tistih krajev in ta jo je potrdila. Nekaj tednov za tem sem ji povedal, da grem s kolesom tja, in ji predstavil pot. Odvrnila je, da je določen predel zelo strm in je predlagala drugo traso. Njeno pobudo sem danes izpeljal.

Šele na mestu sem ugotovil, da tudi njen predlog vsebuje strm predel (dva kilometra in dvesto metrov z deset odstotnim klancem), vendar mi to iz zemljevida ni bilo razvidno. Jasno sem zvozil, ampak vanj se mi ne bi bilo potrebno zagnati s tolikšnim veseljem, če bi imel primerna pričakovanja. Očitno se tudi nisem zavedal krajevnih imen oziroma, da se kraj na predelu večje strmine imenuje Mala Strmica, poleg Velike Strmice z nižjo strmino. Logika poimenovanja očitno izvira od nekod drugod. Po strmini je zopet nepričakovano sledil spust in tam me je shladilo. Kljub vsem sem ostal židane volje, zato sem si namesto vračanja pot razširil za izpolnitev še drugega cilja in tako prekolesaril deset občin, čeprav bi se že trideset kilometrov pred koncem najraje ulegel, saj sem spet pretiraval. Kakor koli v skupaj sto sedmih kilometrih sem prečkal občine: Mokronog-Trebelno, Trebnje, Mirna Peč, Straža, Novo mesto, Šentjernej, Kostanjevica na Krki, Krško, Škocjan in Šmarjeta. Toliko nisem prevozil že vsaj pet let, ker se v splošnem skušam izogniti končnim območjem srčnega utripa (angl. heart rate zones), saj se v splošnem zaradi dolgoročnih posledic odsvetuje dolgotrajni prekomerni napor, oziroma želim traso končati skoraj spočit oziroma z občutkom, kot da se ničesar ni zgodilo.

Jutri, jutri, ne danes,
je rekel leni Janez.