Odnašanje vrednosti

Prejšni teden sem bil na smetišču, pripeljal nekaj odpadnega gradbenega materiala in se ozrl po drugih smetnjakih oziroma košarah s tehniko in bil razočaran nad dvema stvarema. Prvič, marsikaj bi bilo mogoče še pregledati, popraviti oziroma ponovno uporabiti, in drugič, zakaj neki je prepovedano odnašati „smeti“ in s tem razbremenjevati obremenitev okolja? Kot da si želijo še več odpadkov … dejansko je z zakonom prepovedano odnašati zbrane odpadke v času, ko (politiki) vsak teden govorijo o krožnem gospodarstvu, zelenem prehodu ipd.

Ugotovil sem, da mi popravljanje stvari predstavlja terapijo in v zadovoljstvo mi je, kako se z relativno majhnim vložkom, npr. manj kot en evro, popravi nekaj kar novo stane preko sto evrov. Sicer popravilo ni vedno uspešno in, ko imam vse popravljeno, občutim pomanjkanje oziroma svojevrstno praznino.

Prizori senc

Obvladam časovnice. Vedno uspem v roku, vendar nažalost lovim zadnje dni, čeprav se takrat vedno sprašujem, zakaj se toliko precenjujem oziroma delo podcenujem, saj večino dela opravim zadnji dan, dneve pred tem pa po kakšno uro oziroma prelagam delo iz danes na jutri, tako kot danes.

Skušal sem si postaviti roke nekaj dni pred dejanskimi roki, vendar je to tako uspešno kot nadzor nad sladkarijami: samo prvi dve vrstici cele čokolade se končajo samo z zadnjimi dvemi preostalimi vrsticami prvotno cele čokolade, najpogosteje kar tiste velike. Ne gre oziroma ne uspe zgolj zaradi zavedanja o zavajanju samega sebe. Modrost: “Kdor govori resnico, govori le eno zgodbo;“ še tako drži. Učinkovitega načina torej še ne poznam.

Konec vsakega leta se tudi vprašam, zakaj se nisem najedel sadja, ko je bilo to zrelo. Letos sem maline zaradi prelaganja zamudil oziroma za tistih nekaj dni obiranja ne morem reči, da sem se jih „nažrl.“ Enako bo sedaj s slivami. Že tri dni vem, da so sedaj na vrhuncu zrelosti, vendar raje jem hruške in grozdje.

Poletni presek

Po dveh tednih se je zopet našlo nekaj premora za kolesarjenje in šlo je res na tesno. Vreme zjutraj ni bilo dobro in zato sem postajal vedno bolj vznemirjen, saj nisem vedel, ali mi bo uspelo ali ne. Ko so se zunaj razmere po štirih urah le izboljšale, sem odnesel kolo ven in ga spustil. Nekaj mi je bilo čudno. Dvignil sem ga in ga spet spustil. Hm, nekaj je tu bilo res čudnega. Takrat sem opazil, da je zadnja pnevmatika na tleh. Dotok zraka ni pomagal, ves zrak je takoj pobegnil.

Spomnil sem se, da bi na polici v garaži morala biti zračnica prejšnega kolesa in tokrat me spomin ni razočaral. Velikost zračnice je bila tam–tam in rekel sem si, če zamenjam, zamenjam; če kaj poškodujem, poškodujem; če polomim, polomim. Ker tega nisem počel že vsaj deset let, mi ni šlo od rok. Po mnogih poskusih in po skupaj štiridesetih minutah je bila nova zračnica na mestu prejšne in pnevmatika polna.

Kljub temu, da sem zaradi uporabe ne najbolj primernega orodja ponekod obroč malenkostno poškodal, sem bil vesel. Bodisi imam obroč lep in nepoškodovan bodisi imam kolo nevozno. Vožnja je šla po načrtu, vmes sem opravil dva obiska, opustil prvotni načrt in se potem predčasno vrnil domov, kar se je izkazalo za pravilno odločitev, saj bi bil sicer premočen od dežja.