Po dveh tednih se je zopet našlo nekaj premora za kolesarjenje in šlo je res na tesno. Vreme zjutraj ni bilo dobro in zato sem postajal vedno bolj vznemirjen, saj nisem vedel, ali mi bo uspelo ali ne. Ko so se zunaj razmere po štirih urah le izboljšale, sem odnesel kolo ven in ga spustil. Nekaj mi je bilo čudno. Dvignil sem ga in ga spet spustil. Hm, nekaj je tu bilo res čudnega. Takrat sem opazil, da je zadnja pnevmatika na tleh. Dotok zraka ni pomagal, ves zrak je takoj pobegnil.
Spomnil sem se, da bi na polici v garaži morala biti zračnica prejšnega kolesa in tokrat me spomin ni razočaral. Velikost zračnice je bila tam–tam in rekel sem si, če zamenjam, zamenjam; če kaj poškodujem, poškodujem; če polomim, polomim. Ker tega nisem počel že vsaj deset let, mi ni šlo od rok. Po mnogih poskusih in po skupaj štiridesetih minutah je bila nova zračnica na mestu prejšne in pnevmatika polna.
Kljub temu, da sem zaradi uporabe ne najbolj primernega orodja ponekod obroč malenkostno poškodal, sem bil vesel. Bodisi imam obroč lep in nepoškodovan bodisi imam kolo nevozno. Vožnja je šla po načrtu, vmes sem opravil dva obiska, opustil prvotni načrt in se potem predčasno vrnil domov, kar se je izkazalo za pravilno odločitev, saj bi bil sicer premočen od dežja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar