Rdeče posledice

Kot vsako leto spomladi, sem tudi letos prejel sončne opekline, točeneje aprila, ko je zunaj še vedno hladneje in sončni žarki izjemno prijajo. V izogib poslabšanju stanja sem se dva tedna skrival in si tedaj kupil sončno kremo, kajti takšnega skrivanja si nisem želel ponoviti in sem podvomil v primernost obstoječih, starih sončnih krem.

Police sprva nisem našel, zato sem povprašal in potem mi je bilo jasno, čemu je nisem našel. V glavi sem imel večkratnike števila dva in ta števila iskal na tubah, dejansko pa bi moral iskati desetice. Očitno je tehnologija oziroma učinkovitost tako napredovala in jim je neekonomično ponujati vse možnosti. Ker je bila med tubami razlika zgolj evro, sem vzel večje število – petdeset, kar je bilo dražje, a s ciljem čimmanj razmišljati o času ponovnega nanosa in podobno.

Krema uspešno opravlja svojo nalogo in strinjam se s priporočili o uporabi in splošnem izogibanju izpostavljenosti sončnim žarkom. Ne razumem in ne bom se trudil razumeti ljudi, ki se namensko izpostavljajo. Saj temnejša polt pripomore k subjektivno boljšemu izgledu, vendar naj ta cilj dosegajo postopno.

Znamka kreme je trgovinska, populacija uporabnikov je precejšna in, če bi bila krema škodljiva, jo bi umaknili. Če kdaj zaidem v restavracijo s hitro prehrano, z enako utemeljitvijo izberem najbolj razvpito verigo, saj se morajo zgolj zaradi tega strožje držati pravil in si prizadevati obdržati kakovost, saj se posledic bojijo veliko bolj kot lokal z vrtečim se mesom tri ulice naprej poleg smetnjakov, katerega imena ne znam pravilno izgovoriti.

Priložnostna izguba

Menim, da je telefon nadomestilo za fotoaparat samo tistim, ki so me prepričevali, da ni boljšega. Ne ni, vendar je boljši kot nič, da se zajame vsaj nekaj barv, četudi so napačne. Tako posneta fotografija na telefonu izgleda dobra, a to svojo dobroto izgubi, čim se jo poveča. Groza. Moram narediti primerjavo istega kadra s fotoaparatom, ki je star trinajst let več kot telefon in ravno tolikokrat tudi dražji.

Nebo belo?

Metla zaostalosti

Sem se vprašal, čemu se nimam rad, zakaj delam (samo) za druge, kaj postorim tudi tri dni preden rečejo, pa tudi drugi so opazili, da si ničesar ne privoščim, zato sem šel v soboto kolesarit, četudi je napoved kazala dež, saj sem imel priložnost obveznosti prestaviti.

Po dvajsetih kilometrih je začelo pršeti, a se nisem jezil. Rekel sem si, če se bo ulilo, si bom zavetje poiskal na avtobustem postajališču. Na poti sem bil vesel, da sem se odločil kreniti; še posebno v krajih, v katerih še nisem bil, le zadnjih deset kilometrov sem omagoval. Kakor koli, prekolesaril sem nekaj čez šestindevetdeset kilometrov. Po navadi si nato vzamem en dan premora, vendar sem v nedeljo zopet šel kolesarit, a si zaradi utrujenosti pot nekoliko skrajšal in zato izpustil klančino izza ovinka, o kateri sem že pisal, čeprav mi je ta klančina všeč, saj se po njej pot razplete drugače. Zaključil sem po nekaj čez štiriindevetdesetih kilometrih. Seveda sem moral pred začetkom zamenjati zračnico, ker sem si jo predrl še v garaži, vendar sedaj to že obvladam.