Bridka negotovost

Zadnjih nekaj tednov je bilo napetih. Nisem poštar, sem pa imel pa podobno izkušnjo, saj delam oziroma naredim preveč. To so ugotovili tisti, ki so me nadomeščali med dopustom, in so raje cel dan v prostem teku. Srečoma so tudi toliko svojega truda vložili v neke vrsto „nezaupnico“ zoper mene, zato se niso dovolj dobro pripravili in vse njihove obtožnice so bile zlahka ovržene. Nekateri njihovi dokazi so trdili v mojo korist in videl sem, da so bili razočarani, ko so iskali nove obtožnice.

Napetost ostaja.

Ni skrivnosti, ni igre

Za veličasnejši občutek mora obstaja možnost neuspeha. Kakšen je občutek zmagoslavja po zmagi v bitki, ki je ne moreš izgubiti?

Dejstvo je, da se ljudje pogosteje učimo iz neuspeha ali napake kot pa iz lahkega uspeha. Kolesarim in prekolesarim in, ker je prelahko, se po eni uri že sprašujem, kako oziroma katero cesto sem ubral, da sem prišel iz tega kraja v tistega. Po dveh dneh sploh ne vem več, kje sem bil. Bilo bi drugače, če bi me ujel dež, ampak me ne bo, ker izbiram sončne in jasne dneve. Ni izziva, ni občutka zmagoslavja, je le osemdeset prevoženih kilometrov.

Seveda delam napake. Za čiščenje kosa aluminija izberem pasto za odstranjevanje masti na rokah in kasneje ugotovim, da sem ga spraskal. Iz rok mi pade laminat in na parketu naredi zarezo. En kup nepotrebnih napak, še vedno se učim, naslednjič bo drugače in boljše.

Dotik narave

Iskal sem zamisli, a rešitev me je čakala pred nosom, tam zunaj že od nekdaj. Družba primerno jasnega neba, odmakjenega hrupa in v senci ustrezna temperatura zraka me je uspavala. Meni je manjkal samo ležalnik. Mudilo se ni nikamor.