Za odgovor na večno vprašanje, kdaj so najboljša leta, ne potrebujem več razmišljati, kajti zame so bila to leta okrog sedemnajstega leta, čeprav takrat ne bi bil takšnega mnenja. Takrat sem želel, da bi ta leta čimprej minila.
Časa takrat nisem dodobra izkoristil, počutil sem se zastrt, čeprav vem, da obstaja za opis tedanjega razpoloženja primernejša beseda, vendar se je ne spomnim. Sedaj sem drugačen, nekoliko, z nekoliko drugačnim značajem. Sedaj mi manjkajo izzivi. Ne kakršni koli izzivi, temveč zgolj takšni, da se sam sebi dokažem; da zmorem in se pri tem ne dolgočasim.
Ko sem letos prekolesaril vse postavljene cilje, me je kolesarjenje preprosto minilo. Za letošnji klanec izza ovinka, nad katerim sem prvič omahoval, sem se odločil še dvakrat, čeprav ni bilo lahko. Konec avgusta sem ponovil poskus in v enem dnevu s kolesom obiskal šestnajst občin, kar je naneslo malenkost čez stopetdeset kilometrov oziroma največ dosedaj. Ponovno sem prišel z enajstimi muhami na krmilu na Bohor in se z njega spustil v sedmih minutah, čeprav sem si lansko leto rekel, da nanj ne grem več.
En izziv sem si prestavil na naslednje leto; ta pravi: prekolesari dvesto kilometrov v enem dnevu, vendar je pri tem najtežje zaposliti glavo, kajti prej ali slej začnem razmišljati o prihodnosti oziroma kako ravnati, ko se zgodi to ali tisto, če se bo ali če se to ne bo zgodilo. Ko to odmislim, začnem razmišljati o tem, kako kaj narediti in kdaj. Zakaj o tem ne razmišljam ob pravem času na pravem mestu?
V najboljših letih so bili izzivi drugačni. Takrat sem moral drugim dokazati, da zmorem – da se lahko naučim. Vse je bilo znano, začrtano in nisem razmišljal, če se bo kaj zgodilo, ker se je vedno zgodilo.
Ali se bom kdaj predal oziroma končal z izzivi in kdaj?
