Banka časa

Kar ne morem verjeti, kako hitro bo odšlo poletje. Že konec avgusta, a je bil skoraj vsak dan bolj ali manj enak.

Zjutraj po kruh, potem pa zalivanje vrta, predvsem paradižnikov, paprike, fižola in čebule, ampak kljub vročini to ni bilo potrebno narediti vsak dan, saj se je osušila le zgornja plast zemlje, pod njo pa je ostalo še dlje časa vlažno.

Ko že več dni ni bilo dežja, sem zalival tudi travo, a se zalivanja s cevjo, s katero je potrebno v celoti prepotovati precejšno površino, človek po petih ponovitvah ža kar naveliča, a ga po drugi strani žene dejstvo, da želi lepo travo, ki jo vsak teden tudi pokosi, zbere v koš ter odnese na „gnoj,“ kar pomeni območje rastlinskih odpadkov. Kako nikoli ne najdem časa, da si pogledam razna razpršila, kamor bi samo nataknil cev in bi zalivalo brez moje pomoči?

Opazim, da neke rastlince rastejo tudi ob stikih (med robniki in asfaltom, med tlakovcih), in se zopet zadržim nekaj minut, da vse posmukam ven, in tega nihče drug ne počne, saj moti samo mene.

Sredi avgusta so dozorele breskve, ki niso bile tako dobre kot bi sicer lahko bile oziroma sem jedel že boljše, vendar so se vmes le našle okusne in ne preveč grenke. In kako se ve katere bodo dobre? Koščico imajo rdečo in ne rjave, pa tudi na zunaj se ji barve bolj prelivajo.

Zadnji teden so dozorele tudi zgodnje vrste hrušk ter tudi jabolk in ne morem verjeti, da so hruške kljub odsotnosti škropljenja skoraj takšne kot si jih kdo predstavlja v svojem idealu, vendar imajo tu pa tam kakšne dele, katere je potrebno izrezati, ampak okus je odličen.

Sedaj je tega sadja in zelenjave toliko, da se ga komaj dohaja in lahko vsa druga hrana počaka.

Dinastija oprod

Bil je krompir, tam sredi garaže ob zidu. Videti je bil, da je že pognal par centimetrov poganjkov in ker je bil že takšen in nisem vedel, kaj naj z njim, sem ga zakopal nekaj centimetrov v nasuto zemljo, označil njegovo mesto z dvema palčkama, ki sem ju našel v bližini, ter ga zalil. Ko sem ga naslednji dan zopet zalil, sem nanj pozabil, dokler nisem čez en teden na zemlji opazil za dlan visoka stebla z listi in se presenečno spomnil na krompir.

Čeprav je bil posejan v poznem času, mi je všeč, da se je rastlina tako razvila. Tako je videti vsaj zgoraj. Kako bo spodaj, bom videl kasneje.

Manj kot meter stran mu družbo dela bršljan, ki ni povsem navaden oziroma globoko zelen vse do roba listov, temveč proti robu svetlejši, krasen.

Jasa miru

Včasih sem jih gledal v slikanicah, potem sem jih videl tu in tam, morda enkrat ali dvakrat letno, sedaj pa moram celo paziti, da mi ne skočijo, saj jih vidim vsak teden vsaj enkrat.

Včeraj najprej dve srni sredi polj in nato sredi naselja še lisico. Danes samo srno.