Slovenščina je bogati jezik, pa ne po količini besed, temveč po številu narečjih. V Beli krajini, morda le petdeset kilometrov stran, čez Gorjance, govorijo tako, da ni mogoče razlikovati ali za gre za Slovenca ali za Hrvata, ki se je dobro naučil slovenščine. Njihova govorica je prepolna besed „da, da“ in „zovi“ sicer pa poslušljiva, česar pa ne morem reči za tiste, ki prihajajo iz okolice Nove Gorice. V srednji šoli sem imel sošolko iz okolice Novega mesta, ki je včasih poudarjala napačne samoglasnike. V glavi mi je ostala njena beseda „zápor“ oziroma beseda s takrat ne najbolj jasnim pomenom. Pravilno bi bilo zapòr.
Morda je krivo tudi to, da v pisanih besedilih ne zapisujemo naglasov oziroma da se jih naučimo le skupaj z izgovorom besed.
Narečja se torej razlikujejo v naglaševanju (poudarjanju) črk in izbiri besedišča, vendar me najbolj moti pomanjkanje prilagodljivosti govorca. Če ta ve ali pa vsaj ima občutek, da sogovorec ne prihaja iz istega območja, bi se lahko potrudil in izbiral besede z jasnim pomenom. Pri televizijskih, radijskih in podobnih voditeljih je meni najpomembnejša lastnost njihova zmožnost govoriti neobarvano. Žalostno niso vsi voditelji tega sposobni.
Kot že nakazano je nekaj narečnih besed nastalo iz tujih besed. Če se izgovor ni spremenil, je s poznavanjem tujega jezika lažje ugotoviti njen pomen. Čeprav je veliko besed prišlo iz nemščine in so postale bodisi tujke bodisi so postale del narečij, ne vidim nikakršnega razloga, da bi uporabljali tujo besede, če poznamo slovensko. Kriva razvada?
