Zagon tajnosti

Zopet po novem letu sem s polno glavo novih idej, ki niso nič drugega kot samopomoč k boljšemu razpoloženju. Izvedljivost je odvisna od (razpoložljivega) časa, denarja in konec koncev smiselnosti, predvsem smiselnosti, saj si želim nekaj „novega“ oziroma, že zdaj vem, skrajno nemogočega, pri čemer bi zapravil nekaj mesecev svojega časa, da bi si na koncu rekel, da mi je uspelo, pospravil vse v predal in to bi bilo to. Povsem enako kot kolesarski izleti: na cilju se obrnem, si čestitam in odidem nazaj.

S temi dejstvi ter s predvidevanjem prihodnosti se bom skušal letos krotiti, da bom počel preproste stvari, ker jih lahko, ker me nič ne stanejo, čeprav so zame v vsakem pogledu nesmiselne, vendar mi prinašajo čas in denar.

To sta stvari S in D, S kot služba in D kot dopolnilna dejavnost. S je postala dolgočasna. Če se ne prerekam, traja osem ur. Ker se prerekam, traja nekaj ur manj, vendar se mi ni potrebno prerekati, le sprijazniti se je potrebno s tem, da nimajo želje po urejenosti in da nihče ne in ne bo odgovarjal za krštev pravil, ker jih tudi tisti, ki nadzorujejo oziroma bi jih morali uveljaviti, ne poznajo. Razlog je preprost, nihče se nikomur noče zameriti, zato vlada t.i. status quo. Tudi D ni razburljiva. Občasno se zavzamem in zakopam k delu, da so vsaj nekakšni tedenski rezultati.

Bela modrina

Leto bo zopet naokoli in zunaj že precej pritiska mraz. Kot že vsakoletno se moje prekolesarjeno poletje konča z vožnjo po (vsakoletno isti) vinski poti v jesenskih barvah z brežino oziroma hribovjem na severni strani in prostranstvom na jugu. To se nekako zgodi ravno na en zelo sončen dan okrog prvega novembra.

V resnici sem imel to pot namen prevoziti nekoliko prej, na kar sem se tudi odpravil, vendar je bilo vreme v zadnjih tednih oktobra in tisti dan tako spremenljivo in negotovo, da je to vplivalo tudi name, zato sem se po prevoženi četrtini poti odločil, da jo predčasno zaključim in se obrnem proti izhodišču. Čez kakšen kilometer sem svojo odločitev obžaloval in razmišljal o vrniti, a sem nadaljeval v smeri vračanja, kar se je izkazalo kot pametna odločitev, vendar sem zopet čez kakšen kilometer ali dva zopet razmišljal o nadaljevanju prvotno začrtane poti itd., na kar sem si rekel, da bom pot prevozil drugič in da grem sedaj pa še tja in tja.

Dolgoročno gledano pa, kaj pa vem, se vrtim v krogu in ne vem, kaj bi rad. Vem česa ne bi rad in to je električnega kolesa, kajti kar ne moram verjeti, koliko energije sem zmožen prenesti na pedala in kako takrat pospešujem, čeprav me sestradanega v klanec po prevoženih šestdesetih kilometrih razni upokojenci preprosto prehitijo.

Ureditev neke prehrane med kolesarjenjem je bila letošen cilj, ki pa ni bil dosežen. Ti šment!

K vrhu

Lansko leto sem bil tam z avtomobilom in ob vračanju sem si rekel, da moram sem priti tudi s kolesom, četudi mi to ni izgledalo povšeč. Nažalost mi je v preostanku lanskega leta zmanjkalo časa, zato s tem izletom ni bilo nič.

Je pa pogovor letos nanesel na isto pot. Zato sem se letos s kolesom spravil na Bohor, točneje do tamkajšne koče. Pot navzgor se je res vlekla, vmes sem se petkrat ustavil v senci, da sem se nekoliko ohladil. Ko sem bil „zgoraj“ na parkirišču sem se obrnil in spustil nazaj v dolino ter se šele takrat čudil, kakšne klance sem uspel premagati.

Nekateri bi (temu) rekli mala malica, s čimer se strinjam, saj je bila tudi moja malica pred to potjo zares mala. Pojem okrog sedemdeset gramov sladkarij potem pa sem ves čas – nekaj ur kolesarjenja brez. Pijem nekaj več, vendar premalo. Pijem vodo samo. Zaenkrat. To moram spremeniti.