Zopet po novem letu sem s polno glavo novih idej, ki niso nič drugega kot samopomoč k boljšemu razpoloženju. Izvedljivost je odvisna od (razpoložljivega) časa, denarja in konec koncev smiselnosti, predvsem smiselnosti, saj si želim nekaj „novega“ oziroma, že zdaj vem, skrajno nemogočega, pri čemer bi zapravil nekaj mesecev svojega časa, da bi si na koncu rekel, da mi je uspelo, pospravil vse v predal in to bi bilo to. Povsem enako kot kolesarski izleti: na cilju se obrnem, si čestitam in odidem nazaj.
S temi dejstvi ter s predvidevanjem prihodnosti se bom skušal letos krotiti, da bom počel preproste stvari, ker jih lahko, ker me nič ne stanejo, čeprav so zame v vsakem pogledu nesmiselne, vendar mi prinašajo čas in denar.
To sta stvari S in D, S kot služba in D kot dopolnilna dejavnost. S je postala dolgočasna. Če se ne prerekam, traja osem ur. Ker se prerekam, traja nekaj ur manj, vendar se mi ni potrebno prerekati, le sprijazniti se je potrebno s tem, da nimajo želje po urejenosti in da nihče ne in ne bo odgovarjal za krštev pravil, ker jih tudi tisti, ki nadzorujejo oziroma bi jih morali uveljaviti, ne poznajo. Razlog je preprost, nihče se nikomur noče zameriti, zato vlada t.i. status quo. Tudi D ni razburljiva. Občasno se zavzamem in zakopam k delu, da so vsaj nekakšni tedenski rezultati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar