Veselje idile

Skrbi naraščajo, glava se me več ne drži. Misli tavajo, razmetane so v jutranji megli. Razmišljam preveč, skrenem s poti. V manj kot v pol ure se povlečem nazaj na cesto. Robnik je odrgnjen. Tisto, kar ga je odrgnilo, ostaja neznano. Zamudim deset minut, pred tem še ukradem parkirno mesto. Na koncu se kot nekoč tiščim ob radiator, le brez učbenika. Zdaj so drugi, razpuščeni časi. Ob šestih imam redni sestanek. Dolar pada in pada, a jaz sem žejen. Grem pit.

Blizke odločitve

Neverjetno, dokler ni videno, koliko močne in kako daljnosežne so besede določenega posameznika o prilastitvi ozemlja. V dveh dneh oziroma treh je skoraj ves portfelj prekrila rdeča barva. Zelene so ostale le moje odločitve, za katere sem se kmalu po odločitvi opredelil, da so bile nespametne. Tokrat niso bile več nespametne. Mi je pa tudi zanimivo, kako velja rek: „Daleč od oči, daleč od srca,“ da se za te premike navzdol ne kujem kaj dosti.

Gorje dobrote

Sanjal sem, da sem imel odprt atlas Slovenije in opazoval označene žičnice poleg Valvasorjeve koče, a pri tem nisem bil prepričan, katera žičnica je prava. V drugem prizoru sem bil v kleti te koče in ta je imela veliko garažnih vrat, izstopna točka (parkirišče) do koče je na nadmorski višini tisoč metrov, tekom poti se nahaja tudi grad in pot je kratka; vzame kvečjemu petnajst minut.

Kakorkoli, dan pred tem sem razmišljal, kaj sanjajo popolnoma slepi ljudje, torej tisti ljudje, ki so od rojstva slepi in niso oslepeli tekom odraščanja. Ti ljudje niso nikoli videli barv, poznajo le oblike, ki so jih spoznali skozi otip. Ti ljudje sanjajo praznino, sanjajo črnino, v bistvu sanjajo zgolj odstotnost vsega, saj črnine ne poznajo.

Vsekakor pa sanjajo veliko bolje, ker ne sanjajo takšnih kozlarij, zaradi katerih zjutraj preverjam resničnost (teh).