Mišljenjski delikt

Nekaj sem si naredil, pozabil sem kaj in kdaj, morda sem se le udaril. In, ker bolečnina po nekaj tednih ni popustila, sem se naročil (oziroma so me naročili) na slikanje z magnetno resonanco.

Pogoj za preiskavo je odsotnost vseh magnetnih (oziroma kovinskih) gradnikov v telesu. Ker nisem imel še nikakršne poškodbe ali operacije, nisem imel omejitev. Najprej sem se preoblekel v dano haljo, podpisal izjavo, odgovoril na vprašanje o delu telesa za slikanje in nato stopil proti napravi. Moje prvo vprašanje ob pogledu na mizo (to je podstavek oziroma ležišče), je bilo, kje bom imel glavo oziroma kako naj se nanjo uležem. Ko mi je nastavil vzglavnik, mi je bilo takoj jasno.

Ko je mizo spustil, sem se nanjo usedel in se zasukal. Bil sem previsoko, se popravil, nato bil prenizko in poslej končno z glavo na blazini. Po navodilih sem moral svoj položaj na mizi še dvakrat popraviti in, ko sem bil kolikor toliko v zahtevani prisilni drži, me je podložil, založil in obtežil. Naročil mi je, naj bom čimbolj pri miru, jaz pa sem ga vprašal, koliko dolgo bo vse trajalo. Dobil sem odgovor, se takoj vprašal, če bom lahko miroval tako dolgo, in v dlan žepek z zrakom za stisk v nujnem primeru. Nato me je z mizo vred pomaknil v votlino. Angleški izraz za značilen kolobar z votlino oziroma krof z luknjo te naprave je gantry, kar bi se lahko prevedlo v portal.

Tam sem videl, kako globoka oziroma dolga je votlina te naprave. Gledal sem navzgor, si v svetli utesnjeni notranjosti našel piko in začel strmeti vanjo. Po začetnem tonu se je pričel ropot. Ta je bil glasen, ni bil pa preglasen. Občasno ga je zmanjkalo in po vsakem premor je zvenel nekoliko drugače.

Moje misli so bile sprva osredotočene na minute, koliko dolgo bo trajala ta večnost. Čutil sem pospeške premika mize, pomikal sem se po milimetrih, spreminjala se je smer pomika, občasno sem zamižal in zatem v notranjosti votline iskal nove pike. Pod obteženim zapestjem sem čutil svoj srčni utrip, zavedal sem se svojega dihanja in misli so bile osredotočene na moj del telesa. Bilo je kot na jogi, le položaj telesa tega ni bil vajen.

Osmi premor je bil daljši in po njem ni bilo več ropota. Takrat so odprli vrata, pomaknili mizo iz votline in me razbremenili, jaz pa sem postal slabe volje, ker je pol ure te večnosti tako hitro preminulo.

Salamenska pamet

Pet let je mimo in o virusu, ki nas je pustil doma, se ne govori več. Naštevanje ukrepov je zgolj še obujanje spominov, vendar družba se obnaša drugače. Nekaj prinesejo leta, nekaj prinese tehnologija, a pri sebi opažam, da se družim manj in menim, da nisem edini. V društvu imamo čez stopetdeset članov, pri čemer se vsaj stotim ne ljubi več (sodelovati) oziroma obiščejo le letni zbor, ker se tam za članarino simbolične višine opijejo in nažrejo. Sicer imam nekaj ugodnosti iz članstva, ampak raje bi doma leže dremal. Nihče ne bi bil predsednik, nadzorni odbor pa bo konec leta odstopil, ker se denar nespamentno troši. Novih članov skoraj ni in tako ni samo tu.

To dremanje mi dobro dene, občasno tudi pogled na senco z vetrom spreminjajočo zaradi plesočih in ovirajočih listov na poti sončnih žarkov. Takrat mi ni potrebno sprejemati odločitev, razpoloženje se mi ne spreminja, kajti so tudi dnevi, katere bi najraje prespal. In zato si zaslužim proslaviti vsako malenkostno veselje.

Simpatično ljubosumje

Iskanje nogavic je del jutra. V predalu so seveda uparjene, vendar, zakaj bi jemal od tam, zakaj jih ne bi pobral iz sušila. Vsakič, ko sem tam zagrabil mehko nogavico, sem kmalu našel njen par, ki pa je imel luknjo. Ker so bile vse preostale drugačne, mi ni bilo jasno, kako ima lahko takšna povsem nova nogavica par z luknjo: „To ne more biti res, nekaj je narobe.“ Takšen par je nato bil „za doma,“ kjer luknje nihče ne vidi.

To se je ponavljajo znova in znova in tudi moj pomislek je ostal nespremenjen. Nekega jutra pa sem opazil štiri podobne si nogavice, dve povsem novi in dve z luknjo. Imel sem prav, nekaj je bilo res narobe. Vsakič sem vzel ravno napačne in slučajno se je vedno zgodilo, da na sušilu niso nikoli vse štiri skupaj obvisele. Kako sem bil nasmejan.

K razpoloženju in za boljše razpoloženje si človek lahko izbere primernejšo glasbo in zakaj bi poslušal Leonarda Cohena, zakaj ne bi eno uro vrtel Sio in njen Unstoppable. Kako malo je potrebno za lepši začetek dneva.