V prejšnem tednu sem zašel v knjigarno tik ob mestni hiši. Najprej sem prehodil malo daljši hodnik in zatem prišel v atrij, kar je dandanes prava arhitekturna redkost. Tam sem zavohal drugo sceno in tudi tisti tam so izgledali temu primerno. Po površini atrija so bile posejane mize s stoli, kajti pol knjigarne, ki ima vhod na drugi strani atrija, obsega kavarna. V atriju pod arkadami ne manjkata niti fotelja niti ohlajena omara za vina, a se edini koš za smeti nahaja v stranišču, ki obsega sedmino knjigarne in nima vrat. Rdeče stene atrija so namenjene razstavam slik, katero popestrijo tudi reflektorji s pregorelimi žarnicami.
Bolj kot knjigarna, ki zaradi pestrosti knjig in točilnega pulta spominja na knjižnico, je zanimiv atrij, kajti eno nadstropje višje so okenske police z rožami, ki dajo občutek, da je tam zgoraj nekdo doma, čeprav ne vem, kako bi kdor koli lahko prišel tja gor. Tudi nadstropje višje so okna, vendar pred njimi ni rož. Nad njimi je steklena streha, ki se v poletnih dneh pospravi s pomočjo škripcev in vodil, ki so tam. Stekleno streho bi lahko kdo počistil, a se takšna, kot je, ujame s prostorom.
Fotelj ob omari za vina in desno od zloženih stolov je prekrit z rdečo oddejo, medtem ko je bela mizica pred njim od tal dvigjena le za nekaj centimetrov.
Pripadnika druge scene sta popila svojo kavo in z njima je odšel tudi vonj.
Internet je relativno hiter in prilagojen jabolčni sceni, s čimer se strinja tudi zadnja stranica računalnika za pultom.
Prišla sta otroka, ki zbirata star papir, vendar sta dobila le nekaj izvodov starejših revij s stenskega stojala levo od vhoda v knjigarno.
Sedeč na kavču sem nato počakal še nekaj deset minut, da si prišli ljudje zaradi katerih sem prišel tja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar