Uredništvo omame

Enostavno obožujem sprehode v naravo in, ker je bil obisk tega parka popolnoma nepričakovan, sem užival še toliko bolj; toliko bolj, da še kar nisem dojel.

Na tleh ravno se je znašla pravšnja količina listja, in te betonske ograje mostičkov s stebrički in svetilkami do večera ostanejo stvar domišljije.

K nepričakovanemu obisku sodijo tudi nepričakovana vozila.

Zopet odsevi, tokrat gora.

Nažalost je bilo nekoliko pozno, ko je že vse rumeno listje pošlo, a je bilo več kot vredno. (:

Mylène Farmer - C'est une belle journée

Dotik skrajnosti

Pogovor pripelje do besed: „Če bi ti vedel, kakšni idioti se vozijo po cestah, se ti ne bi več vozil.“

Kaj je v ozadju?

Ljudje so se spraševali, čemu zaznavanjo določene ljudi kot nesramne, in so prišli do nerazumenga zaključka, češ da ti ljudje sploh niso nesramni, ker bi si takšni želeli biti, ampak so takšni sami po sebi. Drugače povedano, oni živjo za sebe povsem normalno življenje, vendar dajejo okolici drugačno podobo.

Tako, kot ponavadi, je vsak človek mešanica vsega možnega, le v različnih deležih in tudi jaz imam „talent“ za tvorjenje natanko ene povedi med vsemi več stotimi povedmi, ki spravi nekoga v slabo voljo. Meni se zdi takšna poved povsem neizstopajoča, logična, izpeljana, ampak ljudje se tako dobro najdejo v njej, da mi smešno, kako jim to uspe.

Nazadnje sem pripomnil nekaj kot zanimivost, kako se doseže isti učinek oziroma naredi nekaj v več desetkrat krajšem času, ampak sem s tem le zagrešil nezaželjene posledice. Torej ni težava o tem, da preveč govorim, temveč da omenim tisto, česar ljudje nočejo slišati, ampak zakaj bi sploh govoril zgolj tisto, kar si ljudje želijo slišati. Naj si ljudje le predstavljajo, da slišijo tisto, kar si želijo slišati. Naj živijo v rožicah.

Bog ne daj, da se komu reče, naj pobere, kar je spustil na tla, in vrže v prvi smetnjak.

Odvoz podjemov

Že od malega sem rad za seboj vlekel kable, ampak tokrat oziroma ta mesec pa sem ga želel potegniti iz ene sobe v drugo, vendar tako, da bi bilo potrebno čimmanj posegov, kar pomeni uporabiti čimveč že obstoječih lukenj ali špranj, in da njegova pot ne bi kazila izgleda. Po nekajkratnih premislekih je načrt pokazal, da ga je smiselno potegniti (tik) pod streho, in pred dnevi sem z vlečenjem prišel do podstrešja in ga tam tudi pustil, saj nad drugo sobo ni več podstrešja. Potrebno je bilo počakati še en krasen dan in iti na streho.

Najprej je bilo potrebno prisloniti lestev, vendar ta ni stala, zato jo je bilo potrebno še malo podložiti. Ko sem splezal navzgor, sem prestopil na streho, katera se mi je zdela strmejša kot sem jo imel v spominu. Na njej nisem bil že nekaj let. Zatem sem se povzpnel na vrh strehe in vmes opazoval kritino, kako je ta položena. Zgoraj se mi je odprl razgled in začel sem opazovati okolico, čeprav bi moral misliti, pod katerim strešnikom sem pustil kabel in kje je tisti del ostrešja, ki pokriva drugo sobo.

Ker je bila energija Sonca zares prijetna, sem se raje usedel na sleme in opazoval strehe drugih hiš, ki so bile na prav takšni višini kot jaz in tudi tiste spodaj. Nekaj hiš naprej se je iz dvorišča slišala igra otrok in zanimalo me je, če me je opazil še kdo razen soseda. Vmes sem pogledal streho in dobil občutek, da se nahajam sredi nečesa tlakovanega, ločen od okolja, sam s sabo, v sapah vetra, na višini krošenj, odklopljen od vseh skrbi razen strahu zaradi padca lestvije oziroma padca z lestvijo vred.

Premikanje po strehi je bilo pazlivo, vedno s pogledom proti smeri premikanja in z ritjo čimnižje, čeprav nisem neroden se zavedam, da morda pa le padem in se skotalim s strehe, ampak je to zelo neverjetno.

Takšni trenutki na strehi bi morali biti pogostejši. Kdo sploh še rabi teraso? Pa strešno okno je nujno potrebno, da se poenostavi dostop do strehe.

Podoba površnosti

Zanimivo, kako ljudje zaznavajo spreminjanje človeka skozi čas, a meni to ni nikoli šlo od rok, zato mi vsak človek ostaja enak ne glede na njegov značaj, letne čase ali vremenske razmere, čeprav se mi zdi narava najlepša s soncem.

Glas miline

Danes me je branje zaneslo do ruskega jeklenega moža, njegovih spomenikov ter spreminjanju državne ureditve po njegovi smrti. Žal ne znam pojasniti, kako sem prišel do tega, ampak vse te letnice in kasnejše strmenje v te in povezujoče dogodke spremeni dolg čas v hipe. Minilo je že šest let od smrti … in že vsaj leto dni od … Kaj pa jaz, kaj se je dogajalo ta čas z mano.

Lahko rečem le, da nič več od ničesar ali pa ne zaznavam dobro. Zdi se mi, da se že par let vrtim kot mačka okrog vrele kaše. Seveda se bi ta kaša lahko že zdavnaj ohladila, vendar je še kar ne znam ohladiti. V kaši se kuhajo moje ideje, moje želje in moje predstave, a se bo kaša kljub mojem optimističnem vrtenju tako v eno kot v drugo stran čez čas zažgala in jo bom lahko le odvrgel.

Obotavljam se. Prav zares se, kajti vedno bolj dvomim v njeno vsebino. Vsak razmislek mi da vedeti, da se moje želje krešejo s predstavami in da mi takšne želje ustvarajo sovraštvo do njih samih. To sklene zanko, zato me briga, koliko je kaša še vroča.

Sprijaznil sem se in lepo mi je. Uživam v dobrem in v slabem, a si mislim, da bi mi verjetno lahko bilo boljše; zagotovo bi mi lahko bilo, ampak … čemu bi se trudil.

Če bi mi bilo boljše in lepše, potem bi v novem boljšem stanju mislil, da bi mi bilo lahko še boljše. Ker se takšno skakanje po stopničkah boljšega ne bi nikoli zaustavilo, se mi zdi skakanje brezciljno. Zaradi nenehnega izpopolnjevanja ne bi nikoli prišel do časa za tisto, kar že rad počnem.

Na kratko kaša predstavlja (izkrivljen) smisel, do katerega je nesmiselno priti.